Nemški pravni filozof Gustav Radbruch je v tretji minuti svojih Petih minut filozofije prava zapisal 'pravo je volja do pravičnosti. Pravičnost pa pomeni: soditi ne glede na osebo, vse meriti z isto mero'. (G. Radbruch, Filozofija prava, Študijska izd., Cankarjeva založba (Zbirka pravna obzorja; 16), Ljubljana, 2001, str. 267). Radbruch je še dodal, da si moramo 'prizadevati za pravičnost in istočasno upoštevati pravno varnost, saj je del pravičnosti, in (…) zgraditi pravno državo, ki mora po možnosti zadostiti obema idejama.' (Filozofija prava, str. 281).
Pravna pravila so torej notranje povezana s pravičnostjo. Kljub temu pa se postavlja tehtno vprašanje oziroma dilema, kako postopati, ko zakon ali zakonska pravna norma ne sledi pravičnosti oziroma, ko ji neposredno nasprotuje oziroma jo zanika. Radbruch rešuje slednjo dilemo tako, da utemeljuje ''če zakoni zavestno zatajijo voljo do pravičnosti, in na primer ljudem samovoljno zagotavljajo ali odrekajo človekove pravice, potem ti zakoni niso veljavni, potem jim narod ne dolguje poslušnosti in v tem primeru morajo tudi pravniki zbrati pogum, da jim odrečejo pravni značaj.'' (Filozofija prava, str. 267). Zakoni, ki ne sledijo pravičnosti, izgubijo naravo prava. Vsebinsko nepravičen zakon torej ni pravo, temveč zgolj vsebinska nepravičnost v formalnopravni preobleki.
Vendar Radbruchova formula ne razreši dileme, kako postopati, ko zakonu ali zakonski normi ni dorečen pravni značaj. Ali morajo pravni naslovniki še vedno spoštovati takšen zakon ali je mogoče naravo prava odreči zakonu samo na pravno-filozofski ravni? Kako pojasniti oziroma preseči razmere, ko pravni red na sistematični ravni zanika najosnovnejša pravila pravičnosti, oziroma ko pravni red temelji na vsebinsko nepravičnih pravnih virih?
Poskusimo opredeliti navzkrižje med vsebinsko pravičnostjo in formalnopravno sprejetimi zakoni na treh primerih iz ustavnopravnega reda gospodarsko vzpenjajoče se Ljudske Republike Kitajske.
Primer I. Pred dobrima dvema letoma je izbruhni škandal, ko je na Kitajskem zaradi onesnaženega mleka v prahu, ki je vsebovalo kemikalijo melamin, zbolelo več tisoč dojenčkov, pri čemer jih je nekaj sto zaradi zastrupitve tudi umrlo. Očeta enega od obolelih otrok, ki je po razkritju zastrupitve, močno kritiziral vladajočo totalitarno oblast, ker ni zagotovila učinkovitega nadzora korporativnih proizvajalcev mleka v prahu, je sodišče lansko leto obsodilo na dvo in polletni zapor.
Primer II. Kitajski disident Harry Wu je v prejšnjem stoletju preživel dve desetletji v laogai – kitajskih delovnih taboriščih, kamor je bil v petdesetih letih poslan zaradi mirnega nasprotovanja totalitarnega prevzema oblasti. V laogai so ga kitajske oblasti mučile ter z njim nečloveško ravnale, tako da je zaradi pomanjkanja hrane skoraj umrl. Po izpustu iz zapora so ga oblasti izgnale iz kitajskega ozemlja.
Primer III. Politika enega otroka. Kitajska vlada je v letu 1978 prepovedala, da bi imele družine več kot enega otroka na družino. Na Kitajskem si starši zaradi tradicionalnih, kulturnih in preostalih družbenih razlogov bolj želijo rojstva dečka kot deklice. Zato prihaja do sistematičnih splavov zarodkov ženskega spola že pred njihovim rojstvom, ter kasneje po rojstvu, tudi do infanticidov deklic. V nekaterih kitajskih pokrajinah se tako rodi 135 dečkov na 100 rojenih deklic. Na Kitajskem naj bi bilo tako leta 2020 že trideset milijonov več dečkov kot deklic. K takšnem nesorazmerju med število otrok je pripomogla tudi takšna politika kitajske vlade, ki družinam ni omogočila imeti več otrok.
Vsi trije primeri vsak zase izražajo vsebinsko nepravično postopanje oblasti ter vsebinsko nepravične zakone. Primer I prikazuje vsebinsko nepravično postopanje oblasti, ki posameznikom tudi ob najbolj izjemnih družbenih situacijah odreko pravico, da svobodno izražajo svoje mnenje in nestrinjanje z ravnanjem oblasti. Primer II kaže na izkrivljen odnos prevladujoče družbeno interesne skupine do posameznika, ki je samo izvrševal temeljne človekove pravice. Takšno oblastno postopanje ni samo vsebinsko nepravično do posameznika, ampak kaže na zavračanje temeljnega koncepta človekovih pravic in pravičnosti na podlagi formalnega spoštovanja kolektivnih vrednot, ki naj bi utemeljevale tradicionalno kitajsko družbo. Kljub temu, da si prebivalci Ljudske republike Kitajske želijo bolj učinkovitega spoštovanja človekovih pravic. Radbruch zapiše, da 'pravnega značaja … nimajo vsi tisti zakoni, ki ljudi obravnavajo kot podljudi in jim odrekajo človekove pravice.' (G. Radbruch, Filozofija prava, str. 278). Primer III pa nazorno prikazuje plasti kitajske zgodbe, ko se mora vsebinska pravičnost izbire vsakokratne kitajske družine umakniti nekakšnemu zakonskem ne-pravu v obliki kitajske populacijske politike.
Smisel pravičnosti ni zgolj v tem, da prikaže in opozori na vsebinsko nepravičnost nekega zakona ali postopanja vsakokratne oblasti, temveč da tudi osvetli pot, ki bo presekala takšno izjemno družbeno situacijo. Dosledno upoštevanje pravičnosti lahko pokaže luč na koncu tunela, ki lahko pripomore odpraviti zakonsko nepravo – vsebinsko nepravične zakone in vsebinsko nepravično postopanje oblasti na Kitajskem ali kjerkoli drugod. Prepoznava vsebinsko nepravičnega zakona oziroma postopanja državnih oblasti, ki jim je potrebno odvzeti veljavnost, je kot povsod, odvisna od pogumnih ljudi s pokončno držo.
