c S
Ko pušča globalni splet
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
10.12.2010 08:38 V zadnjem času je na nas zamakalo z washingtonskega diplomatskega krova. Priča smo puščanju globalnega spleta, bolj znanega kot pojav Wikileaks. O njem je bilo prelitega že precej črnila z najrazličnejših vidikov. Tej razpravi želim dodati še enega: kako spoznanja s puščajočega spleta vplivajo na t.i. globalni konstitucionalizem.

Globalni konstitucionalizem je idejno-teoretično gibanje, v skladu s katerim bi svetovni red utemeljili na globalni ustavi. To ne bi bila ustava v klasičnem državnem smislu. Ne bi šlo za nek pisan dokument, ki bi ga sprejela svetovna ustavodajna skupščina za in v imenu svetovnega demosa.

Globalni konstitucionalizem, drugače kot tisti v državi, tudi ni utemeljen na hierarhiji. Njegov namen ni podrediti si ustav držav sveta, ali te zadnje celo izbrisati z zemljevida ter jih nadomestiti z neko globalno republiko. Vseeno pa je globalni konstitucionalizem zavezujoč in ni le nek idealni normativni okvir, morebiti celo fikcija. Kaj pa je potemtakem njegova vsebina?

Samo bistvo globalnega konstitucionalizma, tako eden njegovih največjih zagovornikov Mattias Kumm z Newyorške univerze, so načela, utemeljena v političnem liberalizmu. Sem sodijo, zlasti, vladavina prava, človekove pravice in demokracija. Ta načela so univerzalne veljave in so nadrejena politikam držav sveta, kar pomeni, da morajo biti te zadnje v skladu z njimi.

In prav na tem mestu trčita puščajoči splet in globalni konstitucionalizem. Vse tisto, na čemer temelji in predpostavlja zadnji, sesuje prvi. Svet, v katerem živimo, očitno še zdaleč ne ustreza idealom liberalnega univerzalizma. Nasprotno, svet še naprej, kot doslej, krojijo intrige, medvladna podmizna usklajevanja, večkrat tudi precej umazane igre na vso politično moč. Vse to pa poteka za neko mednarodno kuliso, ki ji prepotreben, a kot kaže votel, sijaj zagotavlja diplomatski bonton.

Ideje o globalni demokraciji, o morebitnem globalnem javnem prostoru, vladavini prava in vse ostale prvine globalnega konstitucionalizma se ob tem sesujejo kot hišica iz kart. Še več, pod vprašaj se postavijo celo nekatera privzeta izhodišča mednarodnega prava, ki je v zadnjih desetletjih tako poudarjal pomen t.i. mednarodne skupnosti.

V njenem imenu smo preganjali storilce najhujših kaznivih dejanj. V njenem imenu sankcijski odbor Združenih narodov neposredno in skorajda trajno zamrzne sredstva posameznika, ki je zgolj osumljen sodelovanja s terorističnimi organizacijami. In še bi lahko naštevali. Vse dokler se nam ne odpre pogled v puščajoči globalni splet in ko se mednarodna skupnost pokaže kot votel sistem, ki ga okoli nič ni.

Ko spusti globalni splet, se nam potemtakem podro ideali. In prav to je globalni konstitucionalizem in kot idealu mu tega ne gre zameriti. Očitati mu gre le, da te svoje idealnosti ne prizna in da se večkrat ravna, kot da bi svet po njegovi meri že obstajal tukaj in zdaj. Pa temu, žal, ni tako.

Spoznanje za zagovornike globalnega konstitucionalizma je tako bridko, nič kaj na boljšem pa nismo niti vsi ostali. Vseeno pa še ostaja nekaj prostora za optimistični zaključek. Puščajoči globalni splet nam je, če mu gre verjeti, odstrl bolj "resnično" sliko sveta. Tega sedaj ne smemo vzeti za danega in preprosto vreči puške v koruzo.

Nasprotno, treba je pobrati rokavico in obsoditi tako neprimernost puščanja globalnega spleta kot tudi surovost globalnega sveta. Na novo je treba definirati bolj realne ideale, kar zveni in je contradictio in adiecto, in jih začeti prelivati v prakso. V trdni dobri veri, zakaj puščanje spleta in surovosti sveta še zdaleč ni in ne bo (nikdar) konec.