O vsestranski krizi dandanašnjega bivanja je bilo prelito že veliko črnila in še več ga bo. In s tem ni prav nič narobe. Še kako prav je, da se s prstom pokaže na vse anomalije, ki prevevajo naš vsakdan, našo politično skupnost, naše širše in ožje medčloveške odnose, nenazadnje, na vse tisto patološko, ki napolnjuje nas same.
Priznajmo si, da stvari ne tečejo v pravi smeri. Soočimo se z dejstvom, da smo postali – eni bolj drugi manj – krdelo egoističnih, samovšečnih, sebe in samohvale polnih, ozkosrčnih, največkrat kar se da škrtih, celo lakomnih posameznikov. Priznajmo si, da sem nam pred očmi bolj kot karkoli drugega vrtijo številke in da celo nekdaj pristne prijateljske ali vsaj kolegialne odnose preveva iskreno polnokrvna zavist.
Vem, to je težko. Zagotovo težje, kot je ugotovitev, da smo na dobri poti, da zavozimo državo. Sicer ne v mednarodnopravnem smislu, temveč v smislu ideala svoje države take kakovosti, kot smo jo zapisali v ustavo. O tem praktično ni več treba izgubljati besed. Stopnja nerazumnosti je dosegla namreč tisto raven, na kateri razumnim ljudem, ne glede na njihove različne ideološke in svetovnonazorske provenience, ne preostane nič drugega kot konsenz.
Če ne verjamete, vam predlagam naslednji test. Poskusite svojim kolegom v tujini pojasniti glavne politične in pravne teme, s katerimi se v zadnjem času z vso resnostjo in zavzetostjo bodemo v raju pod Triglavom. Nerazumnost, da ne rečem norost, je namreč le redko samospoznavna. Mnogo lepše in bolje se vidi od zunaj.
Če bo torej vaš sogovornik iz urejene zahodnoevropske države, ga bo preletel zgolj cinični nasmešek; če pa bo iz držav nekdanjega vzhodnega bloka, vam bo na vso moč pritrjeval, da je podobno tudi pri njemu doma. Rezultat pogovorov pa bo skupen. Predsodki zahodnjakov bodo potrdili strahove vzhodnjakov – torej tudi nas samih.
Namreč, da je Slovenija le še ena post-komunistična, vzhodnoevropska in balkanska država, ki še ni zaživela svojih sanj, pa so te že izpete. Taki smo namreč v očeh tujih opazovalcev. Resnica pa je morda še bolj groba.
Naredili smo se za provinco, neko malo poznano eksotiko, ki vsaj v ekonomskem smislu ne privlači nikogar, razen pripadnikov držav, nastalih na področju nekdanje Jugoslavije, ki jih seveda – najbrž zato ker smo jim preveč podobni – z vsem srcem preziramo. Pri tem smo samozadostni in skrbimo za to, da tega avtarktičnega statusa quo nihče ne ogrozi. Če pa že, je tega nebodigatreba treba izvoziti, kot se je zapisalo slovenskemu mediju v primeru največjega živečega slovenskega pisatelja.
Velja. Kje pa je sedaj optimizem, boste rekli? Ta se začne, ko udarimo ali udarjamo ob tla. In to počnemo prav zdaj. Neizbežnost udarca ob tla je ljudi začela zbujati iz njihove otopelosti. Polagoma, zaenkrat še zelo sramežljivo, vejejo na dan sveže civilnodružbene iniciative. Vse več – in to nekoordiniranih – je pozivov k razmisleku v okviru raznoraznih razprav, okroglih miz, debat in vsakovrstnih javnih oblik izražanja.
To kaže, da posamezniki niso vrgli puške v koruzo in da verjamejo, da je lahko bolje in da si zaslužimo boljše. Predvsem pa tudi zmoremo ravnati bolje. Ta prvinski, od spodaj navzgor zraščeni optimizem zbuja upanje na preobrat. Pa čeprav je še tako neznaten. In čeprav prihaja v kar se da nespodbudnih razmerah, ko se za vsako novo trohico optimizma najde nova zvrhana mera nerazumnih, včasih celo elementarno pokvarjenih ukrepov in dejanj.
Izkušnje tistih, ki so šli čez podobna obdobja, kakor tudi teorija ideologij, nas učijo, da ne velja obupati. Prav tedaj, ko se zdi situacija najbolj izgubljena, se vele-sistemi in njih strukture zrušijo v prah. Zakaj bi bilo tokrat drugače?
