Vsi ljudje se rode enaki, le redki pa so tisti, ki jim uspe premagati to pomanjkljivost
Lord Mancroft
Ljudje laže prebolijo, če jim odvzamete denar kakor pa iluzije.
Tennesse Williams
Ko je govora o ljudeh z manj priložnostmi, bi lahko kar naštevali kategorije, a zagotovo so med njimi tisti, ki jih imajo resnično najmanj, pa se jim to ne bi smelo dogajati; invalidi. Društvo za aktivno participacijo ljudi z manj priložnostmi AMI, ki mu predseduje Iztok Mrak, se zavzema za to, da bi tem ljudem resnično pomagali pri vključevanju v življenje; tisto, ki izžareva aktivnost, vitalnost in delo na različnih področjih.
Sprejemanje drugačnosti je sicer nuja za preprečevanje diskriminacije, a kaj, ko je včasih na papirju, ki marsikaj prenese, določeno prav vse, kruta realnost pa veliko stvari povsem izniči. In ljudje, ki so jih polna usta prizadevanj za enakost in enakopravnost, tu celo obmolknejo. Prav Iztok Mrak si s svojima tesnima sodelavkama; Majo Meglič in Anjo Polajnar prizadeva, da bi tisti, ki jih je invalidnost prikrajšala za marsikaj, to vsaj delno dobili nazaj. Želi si, da bi vsak posameznik v družbi kot kamenček v mozaiku spremenil percepcijo ljudi, ki so z rojstvom ali kasneje postali invalidi na različnih področjih, pa jih to dan za dnem oropa enake vključitve v družbo. Podira tabuje in stereotipe o ljudeh z manj priložnostmi, trudi se, da bi mediji te osebe kot nekaj samoumevnega vključevali v javno dogajanje, da jih ne bi predstavljali v svojih publikacijah ali oddajah zgolj tedaj, ko je treba poudariti žalostno plat invalidnosti in življenjsko zgodbo, vse z namenom, da vzbudijo sočutje.
Društvo AMI želi izvajati projekte, ki bi podrli močno zakoreninjene tabuje v naši družbi, da bi ta končno invalidne osebe spoznala za ljudi z mnogimi potenciali in jih seveda kot take tudi sprejemala, ne pa zapirala v zavode in institucije, kjer se družijo le s sebi enakimi.
Z društvom AMI sodelujem od vsega začetka, zlasti kot predsednica Kluba Janinih Slovenk, kjer smo si zadali poseben projekt, to je izgradnjo in postavitev igral za otroke s posebnimi potrebami. Naša želja je, da bi taka igrala dobili mestni parki širom Slovenije, vsaj en naj bo v vsakem mestu. V ta namen smo že pisali vsem županom. Prvi tak park je v letošnjem aprilu dobila Župančičeva jama. Tu je Mestna občina Ljubljana poleg številnih igral za zdrave otroke postavila še igrala za otroke s posebnimi potrebami. Integracija teh otrok v vzgojno izobraževalne institucije je sicer v naši državi že postala stalnica, ne torej zgolj na deklarativni ravni, pač pa se udejanja tudi v praksi. Gibalno ovirani otroci so lahko sedaj v Ljubljani aktivno participirani v igri in se enakovredno in enakopravno vključijo vanjo skupaj z ostalimi sovrstniki. Seveda je pomembna tudi osveščenost zdravih otrok, njihovih staršev, vzgojiteljic in vzgojiteljev, da bo torej povsem samoumevno, da se ob zdravem otroku igra invaliden.
Pohvalna je bila modna revija, v kateri je tudi sodeloval Iztok Mrak, saj se je na njej kot povezovalec povsem enakovredno postavil ob »bok« voditeljici Anji Polajnar, po modni pisti pa so se sprehodili invalidi, tudi v vozičkih, tedaj kot manekeni. Ganljivo je bilo gledati njihove obraze, ki so žareli. Pomembno je bilo le, da si »odpisal« voziček in videl le čudovita oblačila in tiste, ki so jih presrečni nosili.
Ljubljana je pred tremi leti doživela še en, prav poseben dogodek, to je pregled dostopa z invalidskimi vozički, tako za lokale kot tudi trgovine in urade. Žalostno je spoznanje, da so mnogi tedaj zatrjevali, da je potrebna le majhna, skromna in poceni klančina, pa bodo k njim z lahkoto zahajali invalidi. A, le malokdo je to udejanjil. Ko dogodek mine, ko mediji o tem več ne poročajo, zamrejo številna prizadevanja, da bi lahko invalidom olajšali pot do vseh institucij. Kako malo je potrebno in kako velik bi bil doprinos zanje.
Zato velja poseben apel vsem, ki imajo moč in možnosti, da se zganejo, da spregovorijo v imenu ljudi, ki včasih obupano zrejo v prepreke, ki jih ne bi smelo biti. Ljubljana sicer postaja invalidom prijaznejše mesto, a posamezniki, lastniki trgovin in lokalov, bi morali narediti korak naprej V vse, prav vse, razen tiste, ki jim zidava tega ne omogoča, ker gre za stare zgradbe, bi morali namestiti dvigala ali klančine, da bi se tudi ljudje na vozičkih enakopravno vključevali v življenje in prišli tja, kamor želijo, ne le kamor trenutno zmorejo priti.
Ko si zdrav, imaš tisoč želja, ko zboliš le eno samo. Danes smo zdravi, jutri bolni, morda celo na invalidskem vozičku. Do njega ni daleč, saj na njem sedijo tudi poškodovani po prometnih in nesrečah in drugih nezgodah. Torej, nikoli ne veš, kdaj se ti to lahko zgodi in zakaj bi šele takrat začel iskati svoje pravice.
Ker so kolumne lahko tudi opominjevalne, se mi je zdelo, da pisanja o ljudeh z manj priložnostmi, ni nikoli dovolj, kaj šele preveč.
Iztok Mrak je medtem diplomiral na Fakulteti za socialno delo. Vsa leta pomaga drugim, opozarja na številne napake in premostljive težave, zato je prav, da mu sledimo. Ne le njemu, tudi vsem, ki ga obkrožajo in enako mislijo. Začeti je potrebno pri mladih, najmlajših. V vrtcih in šolah z osveščanjem o drugačnosti. Da bi vsaj bilo tako. K temu lahko pripomore tudi močna informacijska tehnologija, sodelovanje na različnih projektih, katerih namen bi bil predvsem podiranje tabujev o ljudeh z manj priložnostmi.
Zakaj z manj priložnostmi? Zato, ker se običajno vsepovsod, ko je potrebno izbirati, izbere tistega, ki je zdrav oziroma še zdrav. Pri čemer je tu mišljeno, da je predvsem gibalno zdrav oziroma brez invalidskega vozička.
Pohvalno je bilo od Iztoka slišati, da Slovenija sicer ni tako krivična do drugačnih, saj so v Evropi prisluhnili njegovim predavanjem in ga izjemno pohvalili, celo občudovali. Mnogi takih projektov, kot jih izvajamo pri nas, celo ne poznajo.
V dobi krize, ki naj prerodi družbo in njene ljudi, naj na dan prihajajo pozitivne vrednote. Vse slabo naj izgine in strohni v »mlakuži«, kjer ni pretoka. Naj tam ostanejo tudi vse nerealizirane ideje, tiha ali glasna diskriminacija drugačnih.
V jutrišnji dan lahko vstopimo le skupaj, zdravi, bolni, revni in bogati, veliki in majhni, beli in črni, skratka vsi, ne glede od kod izviramo, kaj smo, kdo smo, koliko imamo pod palcem, ....
Nenazadnje sem vesela, da je Župančičeva jama, v kateri živim, do invalidov prijazna, morda celo najprijaznejši del mesta.
Uspela bom, če bo vsak izmed vas, ki boste to kolumno brali, vsaj za hip pomislil na koga, ki ima manj priložnosti, ker je drugačen, a zato nič manj vreden in mu je treba ponuditi lepši jutri.
Vem, da se bodo časi spremenili. In to na bolje. Morda že kmalu.
V vsakem od nas je pričakovanje, ki ga imenujemo upanje.
Platon
