c S
O verski nevtralnosti, prisotnosti razpel in praznih zidovih v javnih šolskih prostorih
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
16.07.2010 06:30 Prisotnost razpel oziroma križev v javnih šolskih prostorih v zadnjih letih v večini evropskih držav buri duhove, tako državne in cerkvene, kot med običajnimi ljudmi. Le malo sodnih odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice najde takšen odmev v javnem prostoru evropskih držav, kot ga je odločitev v zadevi Lautsi v. Italija (Appl.no. 30814/06).

V začetku lanskega novembra je drugi senat Evropskega sodišča za človekove pravice povzročil izbruh razburjenja, če že ne pravcati potres, v italijanski in širši evropski javnosti (tudi slovenski), ko je v zadevi Lautsi v. Italija ((Appl.no. 30814/06) odločil, da razpela ne sodijo v učilnice javnih italijanskih šol. Prisotnost razpela v italijanskih javnih šolah naj bi omejevala tako versko svobodo (9. člen EKČP) kot tudi pravico do laičnega izobraževanja (2. člen 1. Protokola k EKČP) tistih otrok, ki ne pripadajo večinski krščanski verski skupnosti.

Zgodba gospe Lautsi se je pričela pred osmimi leti. Gospa Lautsi, finske narodnosti in poročena z italijanskim državljanom, je zahtevala odstranitev razpel iz učilnic v javni osnovni šoli v kraju Abano Terme pri Padovi, ki sta jo obiskovala njena otroka, z obrazložitvijo, da motijo izobraževanje njenih in tudi otrok drugih veroizpovedi oziroma ateističnih ali agnostičnih otrok. Ko je šolsko vodstvo zavrnilo njeno zahtevo, se je pričela njena sodna pot pred italijanskimi sodišči. Štri leta kasneje je italijansko Vrhovno upravno sodišče zavrnilo še njeno zadnjo pritožbo z razlago, da razpelo ni le verski simbol, ampak tudi civilizacijski simbol italijanskega ustavnopravnega reda. Gospa Lautsi se je tako z odvetniki napotila v Strasbourg.

Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih kot so Sahin v. Turčiji je napovedovala premik od argumentacije italijanski sodišč. Drugi senat Evropskega sodišča za človekove pravice je poudaril, da si učenci vseh starosti razlagajo prisotnost razpela v učilnicah kot verski simbol določene verske skupnosti. Sodniki so v 55. odstavku odločitve še zapisali, da negativna verska svoboda ne vključuje samo odsotnost verskih obredov ali verskega izobraževanja, temveč tudi odsotnost simbolov, ki izražajo določeno vero ali prepričanje. Država pogodbenica ima po mnenju sodnikov obveznost zagotavljati versko nevtralnost v javnem izobraževanju, kjer je le-to obvezno, ne glede na veroizpoved (56. odstavek odločitve). Sodišče je tudi zapisalo, da verski simboli v italijanskih javnih šolah ne varujejo pluralizma v javnem izobraževanju, ki je bistvenega pomena za ohranitev demokratične družbe'. (56. odstavek).

Po pritožbi vlade Republike Italije, ki je bila sprejeta v obravnavo,  je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravice konec letošnjega junija opravil javno obravnavo na kateri sta obe strani predstavili argumente za in proti prvostopenjski odločitvi. Italiji je v pomoč pri pripravi argumentacije priskočilo deset katoliških in pravoslavnih držav, ki se niso strinjale z odločitvijo sodišča: Armenija, Bolgarija, Ciper, Grčija, Litva, Malta, Monako, San Marino, Romunija in Rusija. Da ima zadeva daljnosežne posledice, priča tudi dejstvo, da so države pogodbenice Evropske konvencije za človekove pravice prvič uporabile njen 36. člen (posredovanje tretje strani), ki določa, da 'v vseh primerih pred senatom ali velikem senatom ima visoka pogodbenica, katere državljan je vložil zahtevo za obravnavo, pravico, da predloži pisne pripombe in sodeluje pri zaslišanju.' V predstavitvi argumentov so prišli na dan nekateri inovativni argumenti.

Večino izvirnih argumenov je v imenu osmih držav predstavil slovenskim pravnikom dobro poznani profesor Univerze v New Yorku in prijatelj Slovenije, Joseph H.H. Weiler, ki je zastopal argumente držav stranskih udeleženk. Weiler pravi, da ‘laičnost zagovarja … prazen bel zid v učilnici brez vseh verskih simbolov.  Pravno neiskreno je zagovarjati politično stališče, ki deli naše družbe in obenem trditi, da je tako stališče nevtralno’ (23. odstavek pisne vloge J. Weilerja). V nadaljevanju Weiler še zapiše, da ‘je jasno, da glede na raznolikost Evrope v omenjeni zadevi ne more biti samo eno sama pravilna rešitev, ki bi ustrezala vsem državam, vsem učilnicam in vsem situacijam'. Potrebno je upoštevati socialno in politično realnost in danost vsakokratne družbe, njeno demografijo, zgodovino…’(82. odstavek). V ustni predstavitvi pa je Weiler odločno utemljeval, da ‘Italija ima pravico biti laična država …, vendar kar Lautsi zahteva je, da Evropsko sodišče naloži obveznost, da je laična država’ (01:27).  Weiler pravilno izpostavlja, da Evropske sodišče varuje sekularnost na evropskem kontinentu, ki pa ne izhaja iz nobene določbe ali duha Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Kot je razvidno iz argumentov obeh strani ter stranskih udeleženk gre za izjemno občutljivo zadevo, ki jo bo moralo sodišče, kakorkoli se bo že odločilo, veliko bolj poglobljeno utemeljiti, kot so jo prvostopenjski sodniki v svoji odločitvi. Sodniki bodo morali bolj jasno in prepričljivo  zapisati, ali je prisotnost verskih simbolov v javnih izobraževalnih institucijah zgolj v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah ali gre za nekaj več. Nekaj več naj bi pomenilo, da iz odločitve v Lautsi v. Italija izhaja absolutna prepoved izobešanja razpel in drugih verskih simbolov v javnih šolah ne samo v Italiji, ampak v vseh državah članicah, in ali je njihova odsotnost iz šolskih prostorov v demokratični družbi res nujna. Morda bi bilo bolj prepričljivo zagovorjati odsotnost verskih simbolov v javnih šolah ne na temelju verske svobode, ampak na temelju enakopravnosti in enakosti veroizpovedi.  Po drugi strani pa je mogoče utemeljevati, da prazni zidovi v javnih šolah ne kažejo pluralnosti in nevtralnosti posamezne družbe, ampak zgolj pomanjkanje toleranosti in strpnosti do civilizacijskih stebrov posamezne družbe.

Vsekakor bo moralo sodišče veliko bolj jasno in argumentrirano utemeljiti, zakaj je po mnenju sodišča odsotnost verskih simbolov iz učilnic javnih šol edino možna in pravilna rešitev in kako slednje zagovarja nevtralnost in versko svobodo. Z drugimi besedami, zakaj moramo kot pravi Weiler, kljub raznolikosti javnih redov evropskih državah v tej zadevi imeti samo eno pravilno in možno rešitev, nekako v smislu Dworkinovega 'pravilnega odgovora.' Tudi zakaj ni mogoče državam dopustiti prožnosti, da pomembno vprašanje odnosa države in religije urejajo tako kot si same želijo? Navsezadnje odločitev za prazne zidove v razredih javnih šol ni samo politična ali pravna, temveč tudi religiozna. Zagovorniki prisotnosti razpel v javnih šolah pa se morajo vprašati, če bi lahko v istih učilnicah enakovredno sprejeli verske simbole drugih veroizpovedi? Glede na povedano je enako pomembno vprašanje ali je nevtralnost in pluralnost veroizpovedi v družbi mogoče doseči s prepovedjo prisotnosti ali nošenja takšnih ali drugačnih verskih simbolov v posamezni družbi? Enako vprašljivo se zdi ali obstaja standardni vzorec obnašanja, ki bi ustrezal vsem družbam, kot nam do sedaj sporoča Evropsko sodišče za človekove pravice.