Po letu dni življenja z domačini v eni od takšnih florentinskih mestnih četrti, ki so pisca prispevka dobrosrčno sprejeli medse brez kakršnihkoli zadržkov ali pomislekev in mu odprli vrata svojih domov, si takšen prebivalec mestne četrti postopoma izoblikuje izvirno sliko sosednje dežele. Tako si je mogoče naslikati sliko sosednje dežele, ki temelji na bolj človeškem in dobrosrčnem dojemanju, ter na pristnem vpogledu v sedanjost ter prihodnost, kot pa na sovražno nastrojenemu opazovanju od zunaj.
V slovenski resničnosti sosednja država in njeni prebivalci nimajo ravno pozitivnega prizvoka. K temu ne pripomore kaj dobrega uničujoča vloga države Italije v preteklem stoletju, okupacija in grozodejstva totalitarne fašistične Mussolinijeve Italije na polovici slovenskega ozemlja nad slovenskim prebivalstvom med obema svetovnima vojnama, do hudodelstev, ki jo je storila fašistična italijanska vojska na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno. Da nespoštovanja pravic slovenske manjšine od druge svetovne vojne naprej niti ne omenjamo. Dejstva so seveda zgodovinsko dokazana in vedno znova preverljiva ter zato nesporna, saj sta jih v svojih romanih in novelah do najmanjših podrobnosti opisala zamejska pisatelja in stebra slovenskega naroda, Boris Pahor in Alojz Rebula.
Še več, tudi v letu 2010 odnosi med obema medsosedskima državama niso na dobri ravni, kar simbolično kaže dejstvo, da vlakovna vožnja iz slovenskega glavnega mesta do Trsta traja skoraj štiri ure, medtem ko je mogoče priti iz prestolnice hrvaške Istre do Trsta enkrat hitreje. Ob tem so avtobusne povezave iz Trsta v Koper bolj izjema kot pravilo. Pri tem je vsaj ena povezava avtobus bolgarske družbe, ki prevaža bolgarske delavce iz italijanskih mest nazaj v Sofijo, in se pri tem ustavi tudi v Trstu in v Ljubljani, ker sta ti dve mesti pač na sredi poti do Bolgarije. Enako vprašljive so vlakovne ali avtobusne povezave do italijanske Gorice, da o neobstoječih povezavih med staro in novo Gorico niti ne omenjamo. Takšni praktični primeri kažejo, da bi lahko bili odnosi med državama veliko boljši kot so v danem trenutku.
Vse prevečkrat se na Slovenskem zanemarja, da je Italija tudi nekaj več. Italija je dežela, ki se je po drugi svetovni vojni, tako ali drugače, izognila primežu totalitarnih komunističnih ter fašističnih totalitarnih režimov. Zametki obeh ideologij še niso izbrisani iz italijanskega kolektivnega spomina, kar ilustrativno ponazarjajo nedavni in zelo dobro obiskani shodi komunističnih strank ter nasprotnikov fojb, tako v Bologni kot v Firencah. Potrebno je priznati, da je kljub vsem pomankljivostim demokratične države, po drugi svetovni vojni italijanski državi uspelo ubrati neko srednjo demokratično pot, ki se je dosedaj bolj ali manj uspešno izognila pastem obeh totalitarizmov. Je država, kjer bi morale biti pravice slovenske manjšine veliko bolje varovane, še posebej v obmejnem pasu. Vsekakor pa je posameznik lahko presenečen, ko se na velikem televizijskem zaslonu na upravni enoti v Firencah, daleč od slovenskega narodnostnega področja, izmenjujejo informacije v treh jezikih, vključno s slovenščino. Je dežela, iz katere zgodovine, kulture, literature, gospodarstva se lahko vsi skupaj veliko naučimo.
Ne glede na to pa iz slovenskih javnih občil izhaja negativni duh, ki redkokdaj pohvali tisto, kar je v sosednji deželi odličnega oziroma slednje zanemarja. Ko pišem te besede, se zavedam, da bodo prej ko ne naletele na kritični odziv. Vedno znova je v slovenski javni sferi mogoče slišati le o takšnih ali drugačnih zagatah medsosedskih odnosov, ob tem, da raznovrstni drugi dosežki ostanejo ob strani, kot da bi šlo za avtomatični propagandni stroj usmerjen zoper sosednjo deželo. Takšnemu vnašanju strahu ali sovraštva do sosednje dežele in prebivalstva se je potrebno izogibati. Ne smemo pozabiti, da se povprečna družina v Firencah ukvarja z enakimi skrbmi kot slovenska družina v Mariboru.
Nov pogled na odnose med državama bi bil dobrodošel. Pogled, ki ne bi temeljil na temačni zgodovini medsosedskih odnosov, temveč na volji, doslednemu spoštovanju načel demokratične države in temeljnih človekih pravic, ter predvsem na dobrosrčnosti in optimimizmu, da lahko nove generacije pripomorejo k izboljšanju medsebojnih stereotipnih predstav, seveda ob zavedanju zgodovinskih napak na obeh straneh meje.
Na takšen način si lahko izoblikujemo resnično sliko, s katero bomo lahko vstopili v prihodnost pristnih medsosedskih odnosov.
