S kruhom so vse žalosti manjše.
Cervantes
Vsako zrno je bogata obljuba,
v sebi nosi svet.
Nosi obljubo cvetočega žita po zlato obloženih poljih,
obljubo skednjev, polnih pšenice, kruha za ljudi.
Zrno ne vidi žetve,
toda vanjo verjame.
Pot zrna je pot vsakega človeka
do rodovitnosti in zrelosti.
Phil Bosmans
Iz Žurnala 24 so me pred kratkim spraševali o tem, kako ocenjujem kazen, ki jo je uvedla šola v Ljubljani, da otrokom, ki se trikrat »pregrešijo« zoper hrano in odnos do nje, za teden dni ukinejo topli obrok. Kasneje se je vnela živahna debata, polemike za in proti, tudi v drugih slovenskih medijih.
Spomnila sem se časov, ki niso več tako blizu, ko sem sama hodila v osnovno šolo in razen kruha z marmelado ali kakšnim kosom salame, dodanim jabolkom, praznično pašteto in še čem, sploh nismo poznali. Šolska prehrana je neverjetno napredovala. Zajtrki, malice, kosila, ne le za osnovne, pač pa tudi za srednje šole. Poznam ogromno staršev, ki se prebijajo iz dneva v dan v želji, da bi svojim otrokom z zaslužkom omogočili dostojno življenje. Žal poznam tudi take, ki jim za vse to ni potrebno skrbeti in boja za preživetje nikoli niso poznali. Žrtvam nasilja v družini, ki živijo v težki finančni situaciji, pogosto pomagamo s premostitvenimi boni za prehrano. Iz mnogih zahvalnih pisem, ki smo jih prejeli, povzemam, da so neizmerno srečni, ker lahko »svobodno« stopijo v trgovino in kupijo celo kakšen skromen priboljšek. Mnoge šole subvencionirajo prehrano otrok, da le ne bi bilo razlik med tistimi, ki si jo lahko privoščijo in onimi, ki si tega nikakor ne morejo. Torej, država je poskrbela in skrbi za to, da bi otroci imeli ne le malico, pač pa tudi tople obroke. Kakšen napredek, lahko rečemo.
Seveda pa ne morem mimo mnogih pogovorov z ravnatelji, ki kar ne morejo verjeti kako se njihovi otroci obnašajo do šolske prehrane. Kosi kruha in salama v straniščih, umazane stene, ... nato pa nakupi pic, hamburgarjev, coca-cole, burekov, ... v sosednjih lokalih. Boj za zdravo prehrano tako odpove.
Menim, da je kazen z odvzemom hrane hudo dvorezna. Otroci, ki imajo v žepu več deset evrov, bodo z veseljem delali prekrške, da si bodo zmagoslavno kupovali tisto hrano, ki jo želijo jesti in ne ono, ki jim jo daje šola, pa čeravno je slednja mnogo bolj zdrava in tudi cenejša. Kaj pa reveži? Morda ne bodo želeli zaostajati, morda jih nima kdo poučiti o tem kako se obnašaš v šoli, da nisi kaznovan, morda bodo nasilje, ki ga vidijo in občutijo doma, prenesli na sošolce, inventar in tudi hrano. Kaznovani bodo dvakrat, tudi z odvzemom edinega toplega obroka. Starši jim po kazni ne bodo mogli nuditi denarja za nakup.
Dogodki, očitno ne le v šolah, ki sta poskušali s kaznovanjem, pač pa tudi drugje, kjer morda nemo opazujejo uničevanje in vandalizem, terjajo reakcijo. Družbe, ravnateljev, šolskega osebja in seveda staršev. Ti so prvi poklicani, da doma spregovorijo, da osveščajo, in pošiljajo v šolo otroke, ki bodo poznali prednosti šolske prehrane in jo tudi cenili, a kaj, ko mnogi starši odpovedo, ker niso kos lastnim otrokom, ker jim nikoli niso postavili meja in jih tudi sedaj ne morejo, ker sami tako ravnajo, ker ... Od teh ne moreš pričakovati pozitivnih naukov za otroke. Zato mora tu šola postati drugi dom.
Za to šolsko leto je prepozno, saj se je zaključilo, za drugo prezgodaj, a v začetku septembra bo potrebno o tem odkrito spregovoriti. Ne le na šolah, ki so na to opozorile, pač pa na vseh, tako osnovnih kot srednjih. Sklicati sestanke, resno opozoriti starše na dolžen odnos do prehrane in osveščanje. Kaznovanje je ultima ratio. Ko vse odpove, ostane kazen, a ta nikakor ne sme pomeniti kaznovanja otrok, ki so ponavadi le ogledalo svojih staršev. Če se ti po prvem prekršku, ki nikakor ne vodi v kazen, ne odzovejo, ne reagirajo, ne pomagajo svojim otrokom, da bi jih poučili o pomenu šolske prehrane, jih je potrebno opozoriti na dolžnost, saj so do polnoletnosti vsekakor odgovorni za svoje otroke in njihovo ravnanje. Kaznivo dejanje zanemarjanja otrok ne obsega le umazane, neprespane in lačne otroke ter tiste, ki nimajo izpolnjenih šolskih obveznosti, ki prihajajo v šolo brez nalog in potrebnega znanja, ki jih ne vodijo k zdravnikom, ... pač pa tudi take, ki se zaradi neprimernega odnosa staršev do njih in neukvarjanja z njimi, nasilno vedejo, ogrožajo druge, imajo neprimeren odnos do ljudi in predmetov; tudi hrane. Vsekakor je hrana v smeteh in na zidovih šolskih jedilnic, velik znak za alarm. Da se je nekje hudo zataknilo, da naša mladina odseva odraz staršev in družbe, v kateri živi ...
Nenazadnje smo bili z neprimernim ravnanjem mladih soočeni tudi ob nedavnih študentskih demonstracijah. Povsem novi podhod, ki z Železne ceste vodi preko Železniške postaje v mesto, je bil ob trenutku odprtja popisan z veliki gesli: Dobimo se na štrajku, Pridite 19.6., Skupaj 19.6. ... Mesto Ljubljana je prebivalcem bežigrajske četrti omogočilo varen in hiter dostop do mesta, a je marmor že prve dni dobil žalostno podobo. Nekaj metrov stran je Študentski servis Maribor, večkrat omenjen o veliki akciji boja za študentske pravice in malo delo. Organi odkrivanja so zagotovo raziskovali kdo je to napisal in mesto bo izstavilo račun. Pa ga bo kdo plačal? Tudi Državni zbor še vedno kaže dokaj žalostno podobo, saj namesto stekel, vrata in okna ob vhodu »krasi« les. Nič kolikokrat so se ponavljali prizori fanta z nahrbtnikom, ki je vneto pobiral granitne kocke in jih metal. Videli smo slike mladine, ki je uničevala. Ne vemo ali so bili res študentje ali kdo drug, vsekakor mladi brez odnosa do hrama zakonodajne oblasti, do ljudi, ki so v njem, do države, do premoženja.
Kako od države pričakovati materialno pomoč, subvencije za prehrano, štipendije, ... če lahko mladina v nekaj urah naredi toliko škode?
Ščuvanje mladih, tolerantni odnos do nasilja vseh vrst, ne le proti ljudem, tudi proti stvarem, daje jasno sporočilo, da je z našimi odnosi nekaj hudo narobe. Da šepajo nekatere vrednote, da so mnoge izumrle, da so pošteni, skrbni, delavni, skromni in prijazni ljudje, nemočni in nevplivni.
Potrebna je reakcija, pogovor, resni odzivi in spremembe.
Stopiti moramo na novo pot:
pot pšeničnega zrna.
Zrno ne vidi žetve.
Usoda tistih, ki darujejo življenje,
je prav v tem, da umrejo.
Prav tako kot pšenično zrno,
semenski krompir, sadna peška
in vsako semensko zrnce,
iz katerega raste novo življenje!
Odmre, odvržejo ga in pozabijo.
Zato naj dober človek
vedno računa na to, da pri vsem,
kar prinaša v življenje, sam odmira
in bo v tišini odrinjen,
ker je postal odveč.
S tem se sprijazniti –
to je resnično umetnost življenja:
ko zavestno sprejmemo to svoje umiranje,
se nam razkrije največja skrivnost.
Skrivnost globokega veselja nad življenjem.
Phil Bosmans
