Želim ti
pogum jutranjega sonca,
ki kljub bedi tega sveta
vstaja dan za dnem.
Danes je dan, da bi bil srečen!
Noben drug dan ti ni dan kot današnji,
da živiš, da si vesel in zadovoljen.
Če danes ne živiš, si izgubil dan.
Ne omrači svojega duha s strahom
in skrbmi jutrišnjega dne.
Ne otežuj svojega srca z vso bedo včerajšnjega dne.
Živi danes!
Na dobro od včeraj lahko mirno misliš.
Sanjaj tudi o lepih stvareh,
ki bi lahko prišle jutri.
Toda ne izgubljaj se v včeraj in jutri.
Včeraj: že mimo.
Jutri: šele pride.
Danes: edini dan, ki ga imaš v rokah.
Napravi iz njega svoj najboljši dan.
Phil Bosmans
Spet sta mimo dva praznika. Aprilski in majski, vsak čas se bomo približali Dnevu zmage, sedaj že Dnevu Evrope in miru, 9. maju.
Spominjam se časov, ko je 1. maj pomenil šele pravo pomlad, pa tistih dni, ko nas je močil černobilski dež, a zanj še nismo vedeli, pa kresov, govorov in let, ko nismo poznali besede recesija. Nekoč sem za 1. maj v južni Italiji doživela prvomajske delavske demonstracije v živo. Turisti smo ob njih onemeli, se zbali zase in številne izložbe mimo katerih so demonstranti z zastavami in transparenti korakali in …
Se sedaj obetajo tudi pri nas? Svet pretresajo katastrofe vseh vrst, od potresov, poplav, cunamijev, do izbruhov vulkana s pepelom, ki jeklenim pticam zadaja »smrtne« udarce, ljudem širom sveta pa nažene strah v kosti. Najbrž smo bili vsi nemalo začudeni koliko ljudi kroži po letališčih sveta, o njihovi mogočni masi smo se prepričali minule tedne, ko smo jih na številnih ekranih opazovali in enotno ugotavljali kako hude in celo za človeštvo usodne posledice ima lahko izbruh vulkana. Ob nastopih vulkanologov, strokovnjakov za ekologijo, letalstvo, promet vseh vrst, politikov in ljudi vsakdana, smo ugotavljali koliko stvari je prepletenih, kako usodno smo povezani z naravo in kako se posledic jeznih odzivov narave na številna dejanja, niti ne zavedamo. Dosegli smo neverjetno stopnjo razuma, potovali iskat druge planete, z vodo ali brez nje. Stopili v prostor, ki nudi pogled na zemljo in njena veličino, vendar nas lahko en sam tak dogodek hudo pretrese. Zamaja svetovne banke, recesijo spusti na še nižjo stopnjo, uniči industrijo, turizem, ohromi promet, ohladi planet.
Je človek res dosegel stopnjo, preko katere ne more več? Nas čakajo le še pretresi in padci, ker je bilo vzponov preveč? Združevali smo se in se združili v enotno Evropo, pridobili evro, vzpostavili vzvode oblasti, podrli meje, se zlili v maso, ki kroži, odloča, usmerja, gradi in kuje načrte za prihodnost. Pa je ta res pred nami?
Naši stari starši in starši so doživljali vojne grozote, mir je sicer prinesel veliko olajšanje in želje za novo bodočnost, a kaj, ko različnost ideologij še danes kruto razdvaja Slovence. Sprava se bliža, pa spet oddaljuje, »mostovi«, ki so bili zgrajeni, se rušijo. Beseda tovarištvo ne pomeni več pomoči in solidarnosti, pač pa spomin na nekdanje tovarišice in tovariše, ki smo čez noč postali gospe in gospodje. Večstrankarski sistem naj bi prinašal demokracijo, svobodo misli, govora, pisanja, izražanja v vseh oblikah. Pa je to res? Ali smo bolj suptilni in opažamo krivice, ki se dogajajo ali je teh celo več? Strankarski programi, še zlasti pred volitvami, so polni prelepih besed in idej, ki bi jih takoj podpisal, se z njimi strinjal, jim rad sledil. A kaj, ko je boj za oblast in stolčke, tako hud in izrazit, da včasih zamegli, zasenči in izniči marsikatero zapisano in izgovorjeno besedo. Pozicija, opozicija, strankarski napadi, nasprotovanja zakonom, ker jih predlaga nekdo, s katerim se ne smemo strinjati. Vse to polni hrame združevanj in parlamentarnih hodnikov, ljudje pa čakajo. Na nekaj evrov, na solidarnostno pomoč, paket Rdečega križa, plače in pokojnino. Tudi ta ni več sigurna, ni nekaj samoumevnega, ki ti pripada po toliko letih dela ali s starostjo, pač pa se lahko krizi primerno izmakne. Njen nastop se premakne za nekaj let, negotovost za mnoge poveča.
Sindikati na »okopih«, ljudje z grožnjo ulice, vse to je žalostni zapis bližnje prihodnosti. Ko z ekranov zre grški slab zgled za vso Evropo, mu že sledijo tudi drugi. Na trenutke smo celo srečni, da smo doma tu pod Alpami. A, obstaja grožnja, da kmalu tudi tu ne bo več tako, da bodo propadle nekoč zaživele ideje o enakosti, enakopravnosti, priznanju pravic, ki smo jih pridobili v življenju, zdravstveni in socialni varnosti. Vse več je namigov, da je kapital tisti, ki oblikuje in odloča, da lahko z denarjem kupiš zdravje, lepoto, študij v tujini in še marsikaj.
Še nikoli ni bilo toliko govora o vrednotah, prav tako nikoli toliko groženj, da smo tik pred različnimi katastrofami, od ekoloških do finančnih, … Predvideva se širitev Evropske unije, obenem pa marsikdo obupuje zaradi minulega vstopa vanjo ali v Nato. Po eni strani smo se izjemno razveselili opustitve nadzora na mejah, brezskrbnega potovanja, brez budnega očesa policistov oziroma carinikov, opustitve menjav denarja, čakanja v dolgih vrstah … Veliki evropski aparat sicer prinaša vizijo enotnih rešitev in nudi določeno okrilje in moč, a hkrati bojazen, da se bodo, če se že niso, pokazale razpoke, velike proračunske luknje, slaba gospodarjenja v različnih državah in še marsikaj. Strah nas je porušenih »semaforjev«, razbitih izložbenih oken, uporov, nezadovoljstva, nenazadnje revščine. Ob zadnjem izbruhu vulkana so se strokovnjaki razpisali tudi o lakoti, ki nas lahko ogrozi, o padcu temperature, izginotju določenih živalskih vrst. Ameriki grozi velik naftni madež in čedalje manj si želiš tujih in domačih novic. Če jih ne bereš in poslušaš, živiš celo bolj mirno, odmaknjeno, morda sicer v nevednosti, a …
Žal pa že s kioskov visijo napisi o senzacionalnih novicah v različnih časopisih in dovolj je, da prebereš le te, pa si zaskrbljen. Ne le nad sabo in svojo usodo, pač pa tudi nad prihodnostjo naroda, države, celo sveta. A, nimaš kam oditi, celo narediš lahko bolj malo. Poskušaš s prijaznostjo, s tolažbo za mnoge, s pridnim in dobrim delom, s pomočjo šibkim in ranjenim, nemočnim. In tako upaš, da se bo idejam o dobroti, zdravem razumu in spoštovanju vseh bitij, tako živih kot neživih, pridružilo čim več ljudi. Ob nedavni akciji Očistimo Slovenijo v enem dnevu smo dokazali veliko solidarnost. Zabolelo me je, ko sem v eni izmed prilog uglednega časopisa prebrala razmišljanje, da smo se Slovenci sposobni združiti ob nekvalificiranem delu, to je čiščenju smeti za drugimi. Prav je, da počistimo vsak pred svojim pragom, a kaj, tudi takih ni ravno veliko in tako so se smeti nabirale povsod. Akcija in njen uspeh sta zavidanja vredna, zato tega ne more izničiti noben članek, nobeno razmišljanje, preprosto nič. Škoda le, da ne bo trajna, z osveščanjem dan za dnem, da se nikoli več ne bi nabralo toliko »nesnage« vseh vrst. Vsekakor je prevencija boljša od vsake represije in kasnejših akcij, ki skušajo nadoknaditi zamujeno. A, kaj, ko vsak misli le nase, na svoj »vrtiček«, življenje za štirimi stenami in svoje najbližje, še celo na te včasih ne.
Zato sem tu in tam celo žalostna, ko vidim to veliko ZAVIST, ki se sprehaja tu med nami, ki išče le napake drugih in nanje opozarja. Skušajmo se boriti tudi za druge in nevednim, ubogim, razočaranim in trpečim pomagati, saj bomo s tem na nek način pomagali tudi sebi. Dokazali bomo, da smo tega sposobni, da nam je še kako mar za jutri in pojutrišnjem na tem planetu.
Vsi sedimo v istem čolnu.
Skupaj moramo potovati.
Vsi ljudje - bratje, sestre v isti ladji,
ljudje, ki potujejo skupaj ...
Sonce pleše po nebu,
ribe se premetavajo v vodi.
Čudovite sanje.
Vsi ljudje - bratje, sestre v isti ladji sveta.
Šibki in močni, črni in beli,
veliki in mali, revni in bogati:
ljudje, ki skupaj potujejo.
Nikogar ne vržejo s palube.
Nikogar ne odstranijo.
Nihče ne prične prepira za komandni mostiček.
Na palubi te ladje
je vsak brezskrben in varen.
Čudovite sanje.
Zakaj se moram zbuditi
in videti črno ladjo, grdo zdelano in brez krmila?
Zakaj moram poslušati obupane glasove pri ljudeh,
ki imajo srce za sočloveka?
Phil Bosmans
