To je v Anglosferi, točneje na Otoku. V Veliki Britaniji že dalj časa poteka proces ustavnih reform. Eden pomembnejših korakov je bil Akt o ustavni reformi iz leta 2005, ki je odvzel sodne pristojnosti Lordski zbornici in jih prenesel na novoustanovljeno Vrhovno sodišče. S tem je bila v ustavnem redu Velike Britanije, za katerega je sicer značilna velika ustaljenost, uvedena pomembna sprememba tako na simbolni kot na konkretni ustavnopravni ravni.
S simbolnega vidika se sodstvo tudi na ravni videza odmika od aristokratske elite, dolgoročno pa se s tem potrjuje trend zmanjševanja pristojnosti Lordske zbornice. Na drugi strani pa na konkretni ustavnopravni ravni spremembe v organizaciji britanskega sodnega sistema vplivajo na sam značaj britanske države.
To velja še posebej v odnosu do Škotske. Kot je dobro znano, je do združitve Anglije in Škotske prišlo leta 1707 z znamenito pogodbo o Uniji. Ta je temeljila na enakopravnosti kron obeh entitet, a je v praksi, tudi zato, ker sta sedež vseh institucij in večina politične in gospodarske moči ostala v Londonu, prevladal angleški element.
Škotska si s tem, vsaj na začetku, ni delala prevelik težav. Njena elita je bila izjemno anglofilska. Prve resne razpoke so se pokazale pri vprašanju njene cerkvene avtonomije, kjer je škotska cerkev jasno zahtevala svoj samostojni status. Škotska cerkev je bila tako dolga leta glavni faktor ohranjanja škotske samobitnosti. Nekaj je k temu prispevalo tudi pravo, ker je Škotska ohranila svoj ločeni pravni sistem. Ko se je v 20. stoletju cerkvenemu in pravnemu elementu pridružil še politični, se je postopek devolucije Velike Britanije začel zares.
Kakor vemo, je danes Škotska in z njo Velika Britanija na političnem razpotju. Na Škotskem je že nekaj časa na oblasti nacionalna stranka, ki se odkrito spogleduje z neodvisnostjo. Tendenca k večji avtonomnosti, vključno z vrnitvijo škotskega parlamenta v Edinburg, do katere je prišlo leta 1999, se tako vse bolj krepi. Z opisanimi sodnimi reformami na ravni Velike Britanije, pa se je nedavno postavilo tudi vprašanje nove organizacije škotskega sodnega sistema.
Strokovni in poglobljen odgovor nanj je bil zaupan profesorju Neilu Walkerju z Edinburške univerze. Ta je v svojem poročilu (Walker Report) ponudil šest možnih rešitev. Prva predvideva popolnoma avtonomen škotski sodni sistem, ki bi pomenil konec britanske zveze in nastanek suverene škotske države. Druga rešitev je ravno nasprotna prvi, saj bi v skladu z njo odpravili škotski avtonomni pravni red in s tem tudi zadnjo pritožbeno instanco na Škotskem.
Ostale rešitve so nekje vmes. Tretja predvideva, da bi del pristojnosti izvajalo Vrhovno sodišče Velike Britanije, spet druge (zlasti pravdne in kazenske zadeve) pa bi ostale v škotski pristojnosti. Četrta rešitev je podobna, a s to razliko, da bi škotske zadeve obravnaval poseben škotski oddelek na Vrhovnem sodišču. Šesta je zamišljena v obliki posebnega britanskega sodišča, oblikovanega nekako po vzoru Sodišča EU, kamor bi lahko škotska in druga sodišča vlagala predloge za predhodno odločanje.
Profesor Walker se je sicer najbolj nagibal k peti možni rešitvi, ki predvideva kvazi-federalno Vrhovno sodišče Velike Britanije. To bi bilo pristojno v skupnih pravdnih in kazenskih zadevah in bi po možnosti delovalo na Škotskem, medtem ko bi v izključno škotskih zadevah sodila škotska sodišča. Tako bi bilo najbolje poskrbljeno za ravnotežje med škotskim pravnim redom in Veliko Britanijo kot celoto.
Na Otoku se torej nekaj dogaja. Proces devolucije, ki že dolgo časa tli, počasi dobiva nove razsežnosti. Kje se bo zaključil in kako bo izgledala Velika Britanija čez deset let, je precej težko napovedovati. Eno pa je gotovo. Otok ne bo šel po krvavih poteh nekdanje Jugoslavije. Anglosfera vendarle ni Jugosfera. Medtem ko prebivalci prve osnove demokracije pregovorno dobijo že s prvim materinim mlekom, drugi skozi celotno svojo eksistenco počivajo na balkanskem sodu smodnika.
