c S
Jugosfera
dr. Matej Avbelj Profesor za evropsko pravo
Fakulteta za državne in evropske študije
Nova univerza
avbelj@gmail.com
05.03.2010 07:00 Slovenija je članica Evropske unije in NATA, pa vendar ji zaradi njene zgodovine in močnih gospodarskih povezav s preostankom nekdanje Jugoslavije ne preostane nič drugega, kot da je del Jugosfere.

Tako je v svojem prispevku za ugledno London School of Economics (LSE), ki ga je v aprilu prejšnjega leta povzel tudi Economist, zapisal Tim Judah. S tem je bila v svetovno javnost lansirana ideja Jugosfere. Judah, ki je diplomiral na LSE in za omenjeni časopis pokriva Balkan, v Veliki Britaniji uživa ugled prvovrstnega strokovnjaka za to področje.

Jugosfera zajema območje nekdanje Jugoslavije, a naj ne bi pomenilo oživljanja le-te. Jugosfera tako ni Jugoslavija št. 2, je pa po mnenju avtorja ideje na nek način že dejstvo. Dokaze o njenem obstoju najde vsepovsod. 22 milijonov ljudi na ozemlju nekdanje Jugoslavije praktično govori isti jezik. No ja, Makedonci in Slovenci ga vsaj razumejo. Med državami so se ponovno stkale močne gospodarske vezi, precej močnejše kot s sosednjimi državami ali katerokoli drugo državo na svetu.

Ljudje poleg tega uživajo v enaki hrani, poslušajo iste glasbene izvajalce in drug drugemu držijo pesti na Evrovoziji! Še policije in vojske držav nekdanje Jugoslavije vse bolj tesno sodelujejo. Nenazadnje, večina prebivalcev Jugosfere se znotraj nje počuti kot doma. Ko potujejo iz ene države nekdanje Jugoslavije v drugo, nimajo občutka, da so v tujini.

To je torej Jugosfera in Slovenija je, kot smo bili poučeni, neizbežno njen del. V marsičem ima Judah prav. Ljudje z območja nekdanje Jugoslavije imamo glede določenih stvari zares precej skupnega. Tega nihče ne zanika, niti to ne preseneča, saj smo vendarle več kot 70 let živeli v bolj ali manj eni in isti skupni državi. Po drugi strani pa se narodi nekdanje Jugoslavije med seboj v marsičem tudi močno razlikujejo, spet eni bolj kot drugi.

Teh razlik ideja Jugosfere ne pripozna. Tudi to ni presenetljivo, prvič iz strateško-normativnega razloga, ker bi utegnile spodkopati samo idejo, in drugič iz epistemološkega razloga. Iz velikih zahodnih prestolnic, kjer je London zagotovo prvi med enakimi, so na območje nekdanje Jugoslavije vselej gledali kot na bolj ali manj homogeno združbo (južnih) Slovanov.

Razlike niso bile pomembne, še več, bile so moteče, saj so učinkovale kot potencialni faktor destabilizacije. Enovitost je namreč garant miru in stabilnosti, medtem ko je ohranjanje razlik, še posebej v balkanskem sodu smodnika, vse prej kot produktivno. Navsezadnje, koga pa z londonske perspektive sploh zanima dva milijona ljudi, ki se kliče narod, govori menda svoj jezik, pa je manjši od Londona samega?!

Pri ideji Jugosfere bi lahko zato preprosto zamahnili z roko, rekoč, da z akademskega vidika stoji na zelo trhlih temeljih, da je bolj publicistične narave, muha enodnevnica, ki ne bo požela prevelikega uspeha. Vseeno pa je ne gre povsem zanemariti. Kot rečeno, ideja Jugosfere je že tradicionalno navzoča v vplivnih krogih na zahodu in kaj hitro bi se lahko pretvorila v širši program, po Andersonu, zamišljanja nove politične skupnosti.

Če bi do tega prišlo, bi Slovenija morala napeti vse sile, da ne pristane v njenem objemu. Še posebej ker v zadnjih letih res prihaja do vse številčnejših indicev, ki kažejo, da se pri nas krepi neka čudna zmes jugoslovanstva. Ti segajo od nepomembne nostalgije, prek vplivnih gospodarskih in personalnih povezav, do ključne nezmožnosti miselnega preskoka v obliki zamenjave referenčnega okvira. Tako se, na primer, slovenske univerze še naprej samozadostno dičijo s svojo kvaliteto, ker so bojda boljše od vseh drugih univerz nekdanje Jugoslavije. Res velik uspeh.

Naše mesto ni v Jugosferi. V nasprotju z Judahom menim, da prav zaradi svojih zgodovinskih izkušenj Sloveniji ne preostane nič drugega, kot da se ji z vso silo izogiba. To seveda ne pomeni, da moramo zanikati svojo zgodovino, odvreči stara oblačila in zakleniti vrata na Kolpi. Nasprotno, na območju nekdanje Jugoslavije moramo še kako izkoristiti naše komparativne prednosti, predvsem pa naprej živeti nekdanja prijateljstva. Ne sme pa Jugosfera postati naš samozadostni referenčni okvir, neke vrst plafon, onkraj katerega ne zmoremo.

Čas je, da dosežemo nekaj več. Čas je, da oživimo in okrepimo svoj srednjeevropski značaj, ki je, seveda, mit in hkrati resničnost, ki živi v slovenskem telesu, prekritem z več plastmi kože, vključujoč jugoslovansko, panonsko in mediteransko. Ideje raznih Jugosfer kažejo na to, da je skrajni čas, da se Slovenci opredelimo, kdo pravzaprav smo in kam hočemo. Za to imamo danes, v nasprotju s svojo tisočletno zgodovino, vse pogoje: formalne in vsebinske. Treba jih je le še udejanjiti. V nasprotnem primeru nas bodo, kot vselej doslej, popredalčkali drugi.