Glede na doživljanje sreče ali srečnosti nas je Ben-Shahar v prejšnji knjigi razvrstil na podganje dirkače (rat racers), hedoniste, nihiliste in srečneže, zdaj pa dodaja še dve kategoriji: perfekcioniste in optimaliste. Oba izraza očitno izhajata iz latinščine, in sicer prvi iz besede perfectio oziroma perficere, ki pomeni spopolnjevanje, dovršitev, popolnost ali dovršenost, drugi pa iz optimus, ki označuje najboljše, najbolj primerno ali ustrezno. Zanimivo je, da ima isto poreklo tudi beseda optimist, s katero opisujemo osebo, ki gleda na vse le z dobre plati in vedno pričakuje dober izid.
Ključno Ben-Shaharjevo sporočilo je, da se moramo naučiti sprejemati neuspeh, drugače se ne bomo nikoli uspešno (na)učili: We either learn to fail or we fail to learn. Naučimo se učiti na napakah. Bistvena razlika med perfekcionistom in optimalistom je v tem, da prvi odklanja resničnost, drugi pa jo sprejema. Michael Jordan je recimo zgrešil več kot 9000 košev in izgubil skoraj 300 tekem, kar šestindvajsetkrat pa se mu je ponesrečil odločilen met. Abraham Lincoln je do svojega petdesetega leta starosti vseskozi doživljal politične poraze in je večkrat izgubil domala na vseh možnih volitvah, od državnega parlamenta do senata in kongresa, preden je naposled postal ameriški predsednik.
Perfekcionist ima pred seboj le končne destinacije, do katerih naj bi vodila popolnoma ravna avtocesta. Kot trmasti maratonec brezglavo dirka skozi življenje in se ne zna resnično razveseliti uspehov, saj jih doživlja zgolj mimogrede, kot zbiratelj svoje trofeje, s hipnim veseljem in istočasno hrepenečo praznino. Verjame zgolj v zmago, ker zanj velja pravilo »vse ali nič« oziroma kot se glasi eden od sodobnih olimpijskih sloganov ameriške smučarske reprezentance: Winning is not the most important thing, it is the only thing. Sleherno kritiko jemlje kot osebno katastrofo, zato je venomer obrambno nastrojen, pikolovski, neprizanesljiv do sebe in drugih ter zato izgubljen v začaranem krogu samopoveličevanja in samopotrjevanja. Perfekcionist je podoben Sizifu, ki z velikim naporom pririne skalo na vrh hriba, potem pa se mu zopet zakotali v dolino. Posledice se kažejo v zagrenjenosti, slabem apetitu, depresiji, seksualnih zapletih, alkoholizmu in zasvojenosti z mamili, kar se pogosto konča s samomorom.
»Popolnost je sovražnica dobrega«, je menil Voltaire, kar je jasno optimalistu. Je prilagodljiv in zdrav perfekcionist, ki zna prenesti in aktivno sprejeti poraze ter boleča čustva, kar spominja na bržkone večno Senekovo misel, da je nesreča priložnost za krepost: Calamitas virtutis occasio est. Njegovo popotovanje je kot nepravilna spirala, pri čemer ga bolj zanimajo poti in postanki kot cilji. Teče kot šprinter, ki je sicer hiter in eksploziven, a si pogosto vzame čas za počitek. Skozi grše mitološke naočnike deluje kot Odisej, ker je odprt za sugestije in se znajde v vsaki okoliščini. Optimalist išče dobro namesto slabega, zna ljubiti, neguje prijateljstvo, zlahka oprošča, je dinamičen in razmišlja kompleksno. Karkoli dela, to počne z gorečnostjo in veseljem, zato ne verjame v pregovor, da se brez muje še čevljev ne obuje (no pain, no gain), temveč mu je ljubša življenjska filozofija, da na primer bolje šivaš, če uživaš (better with pleasure). Ceni preproste reči in je zadovoljen z ravno pravšnjim, zadosti dobrim življenjem (the good-enough life), zato ne hlasta po boljšem. Optimalist zna biti hvaležen, saj verjame Cicerovim besedam, da hvaležnost ni le največja vrlina, temveč mati vseh ostalih.
Optimalist pozna pravilo 80/20, ki ga je iznašel italijanski ekonomist Vilfredo Pareto, namreč da 20 odstotkov prebivalstva določene države poseduje 80 odstotkov celotnega nacionalnega bogastva, da 20 odstotkov strank prinaša 80 odstotkov zaslužka podjetja, da z 20 odstotki napora dosežemo 80 odstotkov želenih rezultatov itd. Znameniti bankir J. P. Morgan je nekoč dejal, da je zmožen enoletno delo opraviti v devetih mesecih, nikakor pa ne v dvanajstih!
Prav tako se uči od starejših in je skeptičen do Oscarja Wilda, ki je nekoč pikro pripomnil, da se mladost zapravlja za mlade. Tudi ostarela gospa je lahko mladostna, če seveda to hoče, marsikateri dvajsetletnik pa žal deluje kot bolehen, zlovoljen starec. Mark Twain je takole hudomušno opisal naš tipičen mladostniški odnos do staršev: »Ko sem bil še štirinajstletnik, je bil moj oče tako neumen, da sem ga komajda prenašal v svoji bližini. Toda glej čudo, ko sem dopolnil enaindvajset let, sem bil šokiran, kako veliko se je moj stari naučil v sedmih letih.«
Za razliko od perfekcionista si optimalist dovoli biti človeški, zna rekonstruirati katerokoli situacijo in jo pogledati v širši perspektivi. Če nam denimo založnik odkloni izdajo knjige, smo žalostni in slabe volje, a se kmalu zavemo, da so mnogi svetovno znani pisatelji tudi desetletja prenašali podobne poraze, dokler niso uspeli, poleg tega pa morda ne bo škodilo, če svojo stvaritev še malo prespimo in jo izpilimo, nenazadnje je manj dostikrat več.
Optimalist se ima rad in je zato sposoben ljubiti tudi druge, trpljenje pa doživlja kot priložnost za osebnostno rast. V tibetanščini je sočutje označeno z besedico tsewa, ki izraža stanje in odnos duha tako do samega sebe kot do drugih, kar dejansko pomeni, da je sočutje hkrati tudi »samosočutje«.
Če prišepnemo dragi osebi čudovit stavek »jaz te ljubim«, moramo biti prvo sposobni izgovoriti »jaz«, šele potem ji lahko poklonimo srce, tako kot moramo na letalu v nevarnosti prvo nadeti sebi kisikovo masko, preden pomagamo svojemu otroku.
