Ustava v 66. členu določa, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo ter zagotavlja zakonsko varstvo. Iz besedila določbe je jasno razvidno, da ne gre za iztožljivo pravico do varstva dela, ki bi pripadala vsakemu posamezniku. Opisuje programsko in deklarativno normo, ki državi podeljuje okvirne obveznosti do varstva dela, ne pa tudi specifične in iztožljive pravice do varstva dela.
V prvem delu določbe je zapisano, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje. To je programska opredelitev, saj določba ne opisuje, da mora država ustvarjati zaposlovanje svojih državljanov. Država naj le sprejema ukrepe in politike, ki bodo ustvarjali priložnosti za zaposlovanje.
Drugi del določbe 66. člena določa, da država zagotavlja zakonsko varstvo zaposlovanja in dela. Slednji del določbe o varstvu dela zavezuje državo k varovanju svobode dela (49. člen) in pravico do socialne varnosti (50. člen). Pri tem država varuje predvsem šibkejšo stran v delovno pravnem razmerju. Ustavno sodišče je v odločbi Up-197/98 zapisalo, da »določba 66. člena Ustave nalaga državi, da zagotovi zakonsko varstvo možnosti za zaposlovanje in za delo«. To med drugim pomeni, da le zakon lahko določi primere in pogoje, tako za sklenitev kot za prenehanje delovnega razmerja. Prenehanje delovnega razmerja iz zakonsko določenega razloga pa v pravico do varstva dela, ne posega. Zgolj vprašanja, ali so sodišča pri odločanju o zakonitosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja pravilno uporabila materialno pravo, pa Ustavno sodišče ne more presojati (3. odstavek)«. V drugem primeru je Ustavno sodišče tudi zapisalo, da »prenehanje delovnega razmerja tudi ne posega v ustavno zagotovljeno varstvo dela (66. člen Ustave) … (Up-61/99)«.
Da je poglavitni namen določbe o varstvu dela, varovanje šibkejše strani v delovno pravnem razmerju, je Ustavno sodišče zapisalo tudi v odločbi št. U-I-146/07 z dne 13. 11. 2008, kjer je glede varstva dela invalidov ugotovilo. da »ukrepi pozitivne diskriminacije preprečujejo manj ugoden položaj oziroma marginalizacijo najšibkejših članov družbene skupnosti in spodbujajo oziroma ustvarjajo enake možnosti teh kategorij oseb za njihovo enakovredno udeležbo v družbenem življenju... Po oceni Ustavnega sodišča je določitev ukrepov, katerih namen je povečanje zaposlovanja invalidov in zagotavljanje njihove enakovredne udeležbe na trgu dela, v javno korist. Zato pomeni ustavno dopusten cilj za določitev obveznosti zaposlitve določene kvote invalidov. (13. odstavek)«.
Pregled skozi sodno prakso Ustavnega sodišče glede varstva dela pokaže, da se na določbo sklicuje množica ustavnih pritožb, ki jih večina ni sprejeta v obravnavo pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče lahko v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (ZUstS) v okviru ustavne pritožbe presoja le morebitne kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin v postopkih pred sodišči. Z drugimi besedami, pritožniki se v postopku ustavne pritožbe ne morejo sklicevati na določbe ustavnega poglavja o gospodarskih in socialnih razmerjih.
Ustava v 66. členu ne zagotavlja niti pravice do zaposlitve niti iztožljive pravice do dela. Slednji člen določa le pozitivno obveznost države, da ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo in da ju varuje. Država zagotavlja varstvo dela s predpisi s področja delovnega in socialnega prava (U-I-278/07-17, 13. odstavek).
Četudi je normativna vrednost ustavnopravnega varstva dela bolj programske in deklarativne narave, se njena vrednost pokaže v obveznosti vzpostavljanja institucionalnega okvirja, ki ustvarja možnosti zaposlovanja in jo tudi varuje. Ker se v tržnem gospodarstvu država ne zavezuje, da bo zagotavlja delo vsem svojim prebivalcem, se zdi omenjena ustavna ureditev ustrezna. Šele presojanje učinkovitosti zakonskih ukrepov lahko pokaže, če država resnično (ne)ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo. Vsekakor pa se postavlja vprašanje, kaj preostane državljanom, ko se izkaže, da država ne ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo, ampak jih celo zmanjšuje ali odpravlja.
Varstvo možnosti za zaposlovanje in delo se v slovenskem ustavnopravnem redu ureja z zakonom. Vendar je očitno, da bi bila tudi določba 66. člena zrela za ustavno spremembo. Nova določba bi tako prevzela pristop Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, ki v prvem odstavku 2. člena določa, da: ' Vsaka država pogodbenica tega Pakta se zavezuje, da bo sama ali z mednarodno pomočjo in s sodelovanjem, zlasti na ekonomskem in tehničnem področju, v največji mogoči meri izkoristila vire, s katerimi razpolaga in z vsemi ustreznimi sredstvi, ki vključujejo zlasti zakonodajne ukrepe, skrbela, da bi bilo postopoma doseženo polno uresničenje pravic, ki so priznane v tem Paktu.'' Iz slednjega izhaja predvsem dikcija ''z vsemi ustreznimi sredstvi', ki se nanaša na postopno uresničevanje določb iz Pakta. Tako bi se lahko nova določba glasila, da država ustvarja možnosti za zaposlovanje in delo ter z vsemi ustreznimi sredstvi, ki vključujejo predvsem zakonodajne ukrepe, skrbi, da bi bilo postopoma doseženo njuno uresničenje''. Takšna ustavna sprememba bi pripomogla k bolj jasnem in trasparentnem pomenu varstva dela v slovenski ustavnopravni arhitekturi.
