Doslej še nisem srečal človeka,
ki bi ne glede na življenjski položaj
opravil delo bolje in vložil vanj več truda
v vzdušju graje kot v vzdušju hvale.
Charles M.Schwab
Človek, ki se ne brzda,
je kot sod, ki se brez obročev razleti na kose.
Herny Ward Beecher
Vse več je govora o otroku, bitju prihodnosti, odraslemu človeku v miniaturi, »sadežu« ljubezni dveh, pa tudi šibkemu in nemočnemu bitju, ki je odvisno od nas, odraslih. Konvencija o otrokovih pravicah, ki je bila sprejeta v OZN leta 1989 v New Yorku in jo je potrdilo 192 od 194 držav sveta, je dala zakonsko podlago za uresničevanje številnih ciljev, namenjenih boljšemu in lepšemu ter pravičnejšemu življenju otrok, pa tudi mladine. Na področju varovanja pravic otrok z nasiljem je že leta dejaven Svet Evrope, ki sledi ciljem Konvencije, številna priporočila za države članice, je sprejel tudi Odbor ministrov stališče pa je zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. V svojih sodbah je namreč pogosto zapisalo, da je telesno kaznovanje kršitev otrokovih pravic, prepoved telesnega kaznovanja otrok pa ne krši pravice do zasebnega in družinskega življenja. V Sloveniji je bil vsa leta zelo dejaven Forum zoper telesno kaznovanje otrok v družini, v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije. Sprva se je prepoved telesnega kaznovanja nanašala predvsem na številne institucije, v katerih se mladoletniki nahajajo, kasneje pa je zajela tudi družinsko okolje. Prav v njem, torej za štirimi stenami naših domov, se pogosto dogaja marsikaj; stene nimajo ušes in oči in mnogi za nasilje vedo, a o njem raje molčijo. Vsaj do nedavnega. Številne spremembe zakonodaje, osveščanje ljudi, gibanja, vladne in nevladne institucije, ki nasilje obsojajo, pa tudi ukrepi države, nenazadnje tudi na področju kazenskega prava, so pripomogli, da nasilje opazimo prej, da smo do njega manj tolerantni, če že ne kar netolerantni, da sporočamo tudi o dogodkih, ki se ne tičejo le naših najbližjih, pač pa tudi ljudi, ki jih s posledicami nasilja opazimo na svojih delovnih mestih, v soseščinah, v šolah, vzgojno-varstvenih institucijah. Med njimi so posebne zaščite potrebni zlasti otroci, ki nimajo toliko možnosti, da bi o nasilju odkrito spregovorili, saj so pogosto preplašeni, ustrahovani, celo ne vedo, da se jim to ne bi smelo dogajati, …
Vzgoja pogosto temelji na poslušnosti, ki je usmerjena tudi k discipliniranju otrok. Pogosto slišimo, da so otroci strogih staršev uspešnejši, pridni, delavni, dosežejo skoraj vse, kar se od njih pričakuje. Razlika med doslednostjo in omejevanjem pa je seveda velika. Otrok rabi omejitve, ki smo jih vzpostavili z besedami in zgledom. Zgodi pa se, da smo marsikaj zamudili, da je otrok drugačen, da težavam vzgoje nismo kos in tedaj preprosto odpove vse, razen roke, palice, noge, … Otroku z nasiljem zlomimo ne le voljo, pač pa pogosto pohabimo tudi njegovo dušo. Rousseau je v Razpravi o izboru neenakosti med ljudmi izpostavil trditev, da v otroku ne najdemo izvorne ali prirojene izprijenosti oziroma nagnjenosti k zlu, pač pa se to naseli vanj kot posledica vplivov okolice, ki so zanj slabi. Prav tako ne gre spregledati slabosti t.im. permisivne vzgoje, ko naj bo otroku dopuščeno prav vse. Ali naj se torej opeče na kuhalni plošči in bo zaradi hudih opeklin imel vidne posledice vse življenje? Težka je vzgoja za življenje in marsikaj je težko predvideti, saj smo si ne le odrasli, pač pa tudi otroci, tako različni. In vendar si težko predstavljamo, da bi nas šef vzgajal k pridnosti in poslušnosti ter večji delavnosti kar s klofutami, kaj šele, če bi nas blagajničarka, če bi želeli preskočiti vrstni red, ne le besedno »obdelala«, pač pa kar klofnila, … Primerov bi lahko našteli veliko in ob vseh bi se zgrozili, poklicali policijo, storilce prijavili in zahtevali primerno kaznovanje, če nam ti ne bi ponudili vsaj opravičila ali kakšne druge poravnave. Zdi se nam samoumevno, da nas nihče nima pravice niti besedno, niti fizično, niti psihično kaznovati, izvajati mobing nad nami in kršiti človekove pravice. Ali otrok ni človek in ali si on lahko od odraslih prisluži klofute, brce, pa četudi pod krinko vzgoje? Otrokova družina je tista, ki mu bo ponudila vrednote, ga opremila z znanjem v besedi in sliki, naučila številnih izkušenj ravnanja. Otroke običajno udarijo nemočni starši, tisti, ki so bodisi zamudili prave trenutke vzgoje, ki jo jih otroci prerasli ali storili nekaj, kar jim ni všeč in ni sprejemljivo. Otroka udarijo iz trenutne lastne nemoči, besa, žalosti, običajno ne gre za stalno vzgojno metodo. Gre za ljudi, ki so bili tudi sami vzgojeni s trdo roko in pravijo, da je ta pomagala. Nenazadnje so udarci, streli, divji begi z avtomobili in še marsikaj, del vsakdanje realnosti, zlasti filmov, ki se jim ne glede na uro predvajanja, kar ni moč več izogniti. Udarijo močnejši, ki tudi zmagujejo in žanjejo ne le pohvale, pač pa tudi uspeh. Velikokrat udarec ni ne le odraz nemoči, pač pa tudi posledica pomanjkanja časa. Zagotovo ga rabiš mnogo manj, če otroku izrečeš čarobno besedico da. Ustrežeš mu in on hiti naprej. Seveda je potrebnih čedalje več besed pritrjevanja, kajti on postavi pred starše še mnogo vprašanj; zakaj ne, kdaj, kaj bo potem, to hočem, …. Da torej pomeni »prihranek«, ki pa je kratkoročen, ne, seveda tu in tam, ko je potreben, pa vodi v omejevanje, v spoznavanje odnosa in zmanjšane možnosti kasnejših konfliktov. Če otroci svoj prvi ne dobijo pri starosti šestih let, njihova že dokaj izoblikovana otroška osebnost odreagira več kot burno, staršem se je težko ustaviti pri besedah, zaležejo le še lasanje in klofute. Spominjam se očeta, ki je sinu, ki je storil že veliko kaznivih dejanj, na sojenju sodišču pojasnil, da bo od naslednjega dne naprej pri njih drugače. A, za njim in otrokom ter družino je bilo dolgih sedemnajst let. Zagotovo naslednji dan ni prinesel nič dobrega.
Če pomislimo na klofuto, ki bi jo sedaj prejeli, se zgrozimo. Ponižala bi nas in zakaj ne poniža otroka? Ali jo lahko doživlja pozitivno?
Razmišljati moramo o ničelni toleranci za vse udarce, namenjene otrokom. Dan za dnem, ob vseh priložnosti, ko jih je še mogoče vzgajati. Vse preveč odraslih je bilo žrtev v otroštvu. Nekoč, nekega dne pa sodijo drugim; sovrstnikom, prijateljem, znancem, ljudem kar tako, ker so jih razburili, nekaj storili, jih razočarali, … Ne poznajo drugega načina. Končno, celo s smrtjo, lahko za vselej kaznujejo svojega starša. Pogosto odrasli, s trdo roko vzgajajo otroke in so ti do njih poslušni, zatrjujejo, da jih ubogajo, ker so jih k temu silili, četudi z udarci, a vendar. Otroci ne ubogajo zato, pač pa, ker se bojijo ponovitve. Sposobni so lagati, bežati, kriviti druge, …. To je nasilje, pa tudi laž je lahko del prihodnosti otroka, ki ob tepežu zraste v nesamozavestno bitje.
Razmišljam o tem, kako bi reagiral starš, ki bi v vrtcu zagledal vzgojiteljico, ki njegovemu otroku prisoli klofuto, saj je pred drugim otrokom grobo zaloputnil vrata in ga poškodoval. Gotovo bi ji imel kaj povedati, poklical bi ravnateljico, zadevo prijavil, obvestil novinarje, vrstili bi se škandali. Kaj pa doma? Ko je sam z otrokom, meni, da ga lahko udari. Čeprav ga ni smel nihče drug, ga on lahko. Taki starši zatrjujejo, da je to zato, ker so otrokom dali življenje in so njihova lastnina.
Kazensko-pravna teorija in praksa sicer pozna kaznivo dejanje zanemarjanja in surovega ravnanja z otroki, v katerega pa ne sodijo lažje oblike discipliniranja in »vzgoje« otrok. Potrebno je hujše ravnanje in ne le en sam ukrep vzgoje. A, področje kazenskega prava naj bo ultima ratio. Ko vse drugo odpove. Ni nujno, da si ovaden in morda celo kaznovan, ker si storil nekaj zoper otroka. Kje so vrednote, kje morala, kje je načela dobre vzgoje? Ali nisi ponižan sam, ker si moral porabiti toliko sile zoper majhno bitje, ki je tvoj otrok?
Spomnimo se preteklosti in upajmo na boljšo prihodnost. Zgodovina je namreč beležila dejanja Špartancev, ki so lahko pohabljenega novorojenčka vrgli v prepad, v Londonu pa so ga lahko utopili v Temzi, če jim je le bil odveč. Svet pozna otroke, ki opravljajo težka dela namesto odraslih, jih celo preživljajo, delajo v tovarnah, rudnikih, če pa so ženskega spola, jih je moč zgodaj spraviti na pot prostitucije. Ali lahko torej obsojamo le izredno huda ravnanja in pustimo prosto pot milejšim? Do kje, do kod? Je dovoljen en udarec in ne dva, ali trije? Kako močan naj bo, na kateri del telesa lahko prileti? Ali lahko postavimo meje do kod naj seže kaznovanje otrok, s kakšno silo jih lahko udarimo in ali se je treba ogniti le poškodb, …? Zagotovo je edina po k učenju sporazumevanja, tako z odraslimi kot z otroki, spoznanje, da so že osebnosti, ki rastejo v odgovorna bitja, jutri bodo odrasli in imeli bodo svoje otroke. Zgledi vlečejo. Nobenega uspeha ne bo imel oče, pa tudi ne mati, če bosta dejala, da je potrebno starejše spoštovati, pozdravljati, biti olikan, po drugi strani pa bosta zaloputnila vrata pred »hudobno« staro sosedo, po tihem a vendar dovolj na glas, zlila točo besed in žolča na taščo po eni ali drugi strani svaštva.
Nasilja se redko naučimo v odrasli dobi, pogosto ga tja prinesemo iz otroštva. Torej, udejanjimo načela predloga novega Družinskega zakonika.
Če hlače strga ciciban,
jih mamica zašije,
a očka mu nabije
s cvetlično bilko zadnjo stan.
Oton Župančič
