c S
Prihodnost Evropskega sodišča za človekove pravice
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
01.01.2010 07:57 Evropsko sodišče za človekove pravice nadzoruje spoštovanje Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v sedeminštiridesetih državah Sveta Evrope, ki jih Konvencija pravno zavezuje. V teh sedeminštiridesetih držav živi približno 800 milijonov ljudi. V letu 2008 je Evropsko sodišče prejelo 50.000 zahtev za obravnavo, pri čemer znaša trenutni sodni zaostanek okrog 115.000 nerešenih zadev.

Takšno trenutno stanje se zdi nevzdržno in zahteva takojšnje ukrepanje za učinkovitejše varstvo človekovih pravic in delovanje Evropske konvencije kot celote. Meseca februarja bo v švicarskem Interlaknu potekala medvladna konferenca o reformah postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Približno 90 odstotkov novih zahtev za obravnavo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice je nedopustnih, pri je čemer polovica dopustnih pritožb ponavljajočih se zadev, i.e. zadev, ko je Sodišče že odločilo v primerljivih zadevah. Prav zato se pojavljajo težave in zamude tudi pri delu Komiteja Ministrov Sveta Evrope, ki skrbi za izvrševanje sodb Sodišča. Pri tem je potrebno poudariti, da je Sodišče od leta 1959 v več kot 81% sodb ugotovilo vsaj eno kršitev Evropske konvencije.

Usmerjevalni odbor za človekove pravice Sveta Evrope je pred kratkim objavil "Strokovno mnenje o vprašanjih, ki jih je potrebno upoštevati na medvladni konference o prihodnosti Evropskega sodišča za človekove pravice". Strokovno mnenje usmerjevalnega odbora za človekove pravice verjetno najbolj dosledno odraža trenutno razmišljanje držav članic Sveta Evrope o predlaganih spremembah postopka pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Mnenje sicer ne posega neposredno v individualno pravico do pritožbe, čeprav dopušča možnost, da bo Sodišče lahko nekega dne samo izbiralo med pritožbami, ki jih bo hotelo vsebinsko obravnavati.

Eden od predlogov za zmanjšanje števila zahtev za obravnavo je uvajanje sodnih taks oziroma pristojbin. Strokovno mnenje omenja tudi več možnosti o tem, da bi bilo presojanje (ne)dopustnosti zahtev za obravnavo bolj učinkovito: uvedba novega ločenega organa znotraj Sodišča, ki bi presojalo samo o (ne)dopustnosti zahtev za obravnavo, imenovanje dodatnih sodnikov v obstoječe sodne senate, ter prenos nekaterih pristojnosti na uslužbence sodnega registra.

Mnenje usmerjevalnega odbora za človekove pravice predlaga, da bi lahko Sodišče izboljšalo jasnost in doslednost svoje prakse z naslednjimi ukrepi: enotno in striktno uporabo meril o dopustnosti in pristojnosti Sodišča; dosledno uporabo in razlago vsebinskih določb Evropske konvencije; zadostno pravno utemeljevanje in jasnost sodb, da bi omogočili reševanje osnovnih sistemskih težav; ter pravično zadoščenje. Pri tem bi bilo potrebno oceniti v kolikšni meri višina pravičnega zadoščenja deluje kot spodbuda za vlagatelje zahtev za obravnavo.

Med ključna vprašanja sodi tudi vprašanje, ali je sedanji sistem za nadzorovanje izvršitev sodnih odločb pod Odborom ministrov, najboljši možen, pri čemer je trenutno še nejasno, kako izboljšati izvrševanje sodb Sodišča v državah članicah. Zdi se, da je potrebno okrepiti vlogo Odbora ministrov pri nadzoru izvajanja sodb Sodišča in razširiti njegove pristojnosti.

Morebitna reforma Evropskega sodišča za človekove pravice ne bi smela poseči v temeljne pravice posameznikov do vložitve zahteve za obravnavo. Sodišče bi moralo učinkovito, pošteno, dosledno in pregledno presojati dopustnost oziroma nedopustnost zahtev za obravnavo, pri čemer bi jih moralo presojati na podlagi že obstoječih kriterijev. Sodišče bi sodbe moralo razglašati v razumnem roku, zlasti v primerih, ko je čas bistvenega pomena, ali v primerljivih primerih, ko je sodna praksa Sodišča ustaljena in jasna. Sodišču je potrebno dati ustrezne finančne in človeške vire, da bi lahko učinkovito opravljalo svojo nalogo. Poglavitno pa je, da se rešitve za trenutne težave iščejo preko preglednega sistema obveščanja javnosti.

Pred vsemi sodelujočimi na visoki konferenci v Interlaknu je trnova pot, saj nihče točno ne ve, kakšna naj bi bila idealna pot za reformiranje sodišča. Šele prihodnost bo pokazala, če bodo sprejete odločitve v Interlaknu pravilne. Verodostojnost Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in sodb Evropskega sodišča sloni na državah članicah, ki morajo Evropsko konvencijo in sodbe Sodišča uveljavljati v praksi. Slednje pa je mogoče doseči le s sistematičnim pristopom v domačih pravnih redih, ki stremi k preprečevanju kršitev Evropske konvencije in doslednem izvajanju njenih standardov.