c S
O (pravni) državi
prof. dr. Marko Pavliha Redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in gostujoči profesor na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti marko.pavliha@fpp.uni-lj.si
04.12.2009 06:22 V 2. členu slovenske ustave je zagotovljeno, da živimo v pravni in socialni državi, pri čemer se zdi, da narašča število ljudi, ki imajo pomisleke glede obeh pridevnikov. Največkrat in najlažje je za vse tegobe kriva »država«, dasiravno ne bi smeli pozabiti, da smo del nje tudi mi, poleg teritorija in organizirane oblasti.

Strinjam se z mojim nekdanjim profesorjem Vladimirjem Simičem, ki takole razmišlja o javnem tarnanju o pravni državi:

»V zadnjem času se o pravni državi pri nas veliko govori kot o posebni vrednoti. Ni nujno, da je to dobro, ker v preteklosti niso redka obdobja, ko se je o kaki vrednosti največ govorilo takrat, ko jo je bilo najmanj. Nostalgija ima pač več obrazov. Tudi govorjenje in pisanje o pravni državi na Slovenskem v zadnjem času zbuja občutek, da tisti, ki govorijo o pravni državi, niso zadovoljni s sedanjim stanjem. Kot o mnogih drugih stvareh tudi o pravni državi govorijo in govoričijo, pišejo in pisarijo tudi ljudje, pri katerih človek posumi, ali ne gre za neko duševno samozdravljenje. Toda to je še zmerna cena za svobodo govora in izražanja.«

Upam, da zgornja (precej upravičena) zbadljiva ugotovitev ne velja za pisca pričujočih vrstic, gotovo pa ne drži glede pripravljavcev dveh knjižnih poslastic, ki nam jih je zbirka Pravna obzorja nedavno ponudila na svojem bogatem jedilniku in zagotovo bosta potešili marsikateri pravno-znanstveni apetit.

Prvo monografijo z naslovom Država je spisal Leonid Pitamic že davnega leta 1927 in je zdaj doživela drugi ponatis. Po besedah urednika Marijana Pavčnika je avtor »klasik slovenske pravne znanosti« in »sinonim za markantnega in mednarodno uveljavljenega pravnega znanstvenika, za matičarja in prvega dekana Pravne fakultete v Ljubljani, za izvrstnega in široko razgledanega pedagoga, za nadstrankarsko opredeljenega politika in diplomata, za osebno skromnega, vernega in tolerantnega človeka, za žlahtnega in dostojanstvenega gospoda«.

Imeniten opis, ki je segel povojni komunistični oblasti tako zelo v nos, da denimo Prezidij Ljudske skupščine republike Slovenije iz političnih razlogov ni potrdil Pitamica kot rednega člana SAZU, trpka krivica pa je bila popravljena šele skoraj pol stoletja kasneje. Danes monografija vsem zvedavim juristom ponovno jamči poučno branje z uvodnimi Pavčnikovimi razmišljanji in Pitamčevo biografijo, Drago Samec pa je pripravil bibliografijo.

Knjiga je razdeljena na šest delov, v katerih pisec obravnava bistvo države, državne oblike, državna pravila, državne organe, državo in meddržavno (mednarodno) pravo in razmerje države do nedržavnih organizacij. Gre za prvo tovrstno stvaritev v slovenskem jeziku, na katero je v nazorskem smislu vplival dunajski profesor Hans Kelsen s svojo šolo, čeravno bralci lahko »zapazimo«, da je Pitamic »ponekod hodil po svojih potih«. Tako ni sprejemal izključno normativnega pogleda na pravo, temveč se je očitno zavedal tudi njegovega naravnopravnega porekla in gibala ter nujnosti uporabe sociološke in aksiološke metode. Polemiko in kritiko je namenil idejam, ne osebam; ognil se je obilnim citatom in opombam pod črto, s čimer je izboljšal čitljivost knjige, a ne na račun znanstvene doslednosti. Vseskozi namreč navaja in komentira stališča antičnih in sodobnejših mislecev, med katerimi se pogosteje pojavljajo Aristotel, Montesquieu, Rousseau in Locke. Tu in tam se kaže vpliv srbohrvaščine, uporablja pa tudi hrustljave slovenske pojme, ki smo jih žal že skorajda neopravičeno opustili (npr. »načelnik države«).

Po Pitamčevo je država »pravna organizacija ljudi na določenem prostoru, katera je neposredno podrejena meddržavnemu pravu in kateri so podrejene vse pravne organizacije na tem prostoru razen tistih, ki so same neposredno odvisne od meddržavnega prava.« V ospredju torej ni nacionalna suverenost, temveč »vrhovnost« mednarodnega prava oziroma njegova prevlada nad notranjo postavo, ki je še danes (in vedno bolj) zapisana v modernih ustavah. Čim bolj je država urejena in vsebina pravnih pravil soglaša z razpoloženjem prebivalstva, tem manj je treba ljudi siliti k zakonitemu ravnanju. Ne glede na njeno suverenost je še vedno živa ideja starih Grkov, da je namen države (politike!) srečno, ekonomsko zadovoljivo in nravstveno popolno življenje državljanov.

Še posebej je aktualen odlomek o referendumu kot vezi med neposredno in posredno »demokratijo« in utelešenju Rousseaujeve družbene pogodbe (Contrat Social), ki zahteva, naj bo temeljni zakon državne organizacije sporazumno delo celokupnega ljudstva. Pogosto je v ospredju načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, kajti vsakdo »ki ima oblast, je nagnjen, da jo zlorabi; zato mora ena oblast biti omejena po drugi«.

Pitamic lepo prikaže nastajanje pojma individualne svobode iz krščanskih principov in ustavnega ustoličenja oziroma slovesne proglasitve »starih, že pred ustavo obstoječih, iz naravnega ali božjega zakona izvirajočih pravic« človeka. Že v 18. stoletju je zavladala ideja, da so določene pravice »religioznega ali naravnega, v bistvu človeka utemeljenega značaja, ki so pred pozitivnim pravom, katero se šele ustvarja radi boljše zaščite teh pravic«, in tudi če bi jih postavljeno pravo hotelo odpraviti, jih ne bi moglo, kajti »obstajale bi naprej zoper vsako pozitivno-pravno organizacijo in zoper ustavo«.

Ali ste vedeli, da je beseda »parlament« v srednjem veku »najprvo pomenila pomenkovanje ali razgovarjanje menihov po obedu«? Pomenljiva definicija, ki morda vzbuja asociacije na zasedanja na Šubičevi ulici … Pitamic se z neverjetno podrobnostjo in številčnimi primeri loti tudi volitev, ki jim nameni kar dobrih petdeset strani, v okviru razprave o državnih organih pa med drugim (vizionarsko?) uporabi sintagmo »samoupravni organi«, med katere prišteva »človeške združitve, osnovane na skupnih interesih ljudi istega poklica, iste vere, istih družabnih, socialnih, gospodarskih, umetniških stremljenj (poklicne združitve)«, kakor tudi teritorialne združitve, h katerim spadajo zlasti občine. Prav na koncu knjige avtor razmišlja o razmerju države do nedržavnih organizacij, pri čemer ima v mislih zlasti verske organizacije.

Druga obravnavana knjiga z naslovom Pravna država posodablja Pitamčevo stvaritev in temelji na raziskavi o načelu pravne države, ki je v letih 2007 do 2009 potekala na ljubljanski pravni fakulteti. Člani raziskovalne skupine so tudi soavtorji, in sicer Vladimir Simič - Vladavina prava kot pravnocivilizacijski pojav, Marijan Pavčnik (ki je tudi uredil knjigo) - Narava pravne države in njene prvine, Miro Cerar – (Ne)ideološkost pravne države, Albin Igličar – Pravna kultura kot sestavina pravne države, Erik Kerševan – Vladavina prava in upravno pravo in Dragica Wedam Lukić – Načelo sorazmernosti kot kriterij ustavosodne presoje, kasneje pa sta se jim pridružila še Franc Testen – Sodstvo in pravna država in Mirjam Škrk – Vladavina prava kot načelo mednarodnega prava.

Kot pravi Pavčnik, je težava kolektivnih del, »da niso iz enega kosa«, zato jih tudi ni lahko poljudno prikazati za širše bralstvo. Zategadelj naj mi bo oproščeno, če bom navedel le nekaj utrinkov, ki so me še posebej pritegnili.

Pravna država je moderna, demokratična država, kjer vlada pravo, oprto na tri stebre oblasti, pri čemer je delovanje državnih organov pravno vezano in so zagotovljene temeljne človekove pravice in svoboščine. Vanje je dovoljeno posegati le izjemoma, kadar je to izrecno pravno dovoljeno, pa še tedaj spoštljivo do načela sorazmernosti z namenom vzpostavitve ustreznega ravnovesja med nasprotujočimi si pravicami in pravnimi interesi. Pravna država je hočeš nočeš odišavljena z ideologijami in odseva kulturo posamezne družbe.

Čeprav se je delež odgovorov anketiranih na vprašanje »ali je Slovenija pravna država« od leta 2003 do 2008 povečal z 49 na 57,8 odstotkov, menim, da lahko našo samostojno državico kvečjemu primerjamo z osemnajstletnico, ki je brhka in brihtna, a še vedno nesamozavestna, lahkomiselna in pristranska. Njeno pravno podobo v zrcalcu kalijo finančne mahinacije in nepregledno prisvajanje podjetij, revščina, brezposelnost, brezbrižnost do starejših, šepavi in luknjičavi predpisi, vsesplošni pogrom zoper sodstvo, maličenje narave in podnebja, prelivanje krvi in alkohola na cestah in še kaj grdega bi se našlo.

Iustitia est omnium et domina et regina virtutum – pravičnost je gospodarica in kraljica vseh vrlin.

Naj to velja tudi za slovensko pravno državo!