Akcija je bila deležna precejšnje medijske pozornosti in prav tako velike mere splošnega odobravanja. »Domače je vendarle domače«, je za radio Slovenija povedala ena od naključno anketiranih na ljubljanskih ulicah. In prav to naj bi bilo tudi tisto sporočilo, ki naj bi pustilo pečat na nas vseh, da bi ustrezno prilagodili svoje potrošniške navade.
Preprostost, skorajda samoumevnost sporočila, povezana s patriotizmom, ki ga Slovenci pregovorno nikdar ne premoremo dovolj, je najbrž kriva za to, da akcija Kupujmo slovensko ni doživela skorajda nikakršnih kritičnih, ali vsaj bolj previdnih odzivov. Čeprav si jih zasluži.
Zakaj zdi se, da je pri celotni zgodbi Kupujmo slovensko iz javne zavesti popolnoma izginilo dejstvo, da je Slovenija že več kot pet let članica Evropske unije. Temeljno ekonomsko jedro EU pa tvori skupni ali enotni trg. Zanj velja, da so prepovedane vse količinske omejitve pri uvozu ali izvozu ter vsi ukrepi z enakim učinkom.
Za ukrepe z enakim učinkom v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča ES štejejo vsi ukrepi, ki kakorkoli otežujejo vstop blaga iz drugih držav članic (na primer) na slovenski trg. Podobno pa je prepovedana tudi vsakršna diskriminacija med izdelki proizvedenimi v Sloveniji ter tistimi, ki izvirajo iz drugih držav članic.
O tem, da akcija Kupujmo slovensko predstavlja ukrep z enakim učinkom, skorajda ni dvoma. V podobnem primeru je Sodišče ES že leta 1982 zaradi akcije Kupujmo irsko obsodilo Irsko zaradi kršitve prava Skupnosti. Tisti primer se je od slovenskega sicer razlikoval po tem, da je irsko akcijo sprožila in aktivno vodila irska vlada, medtem ko v Sloveniji akcijo vodijo proizvajalci živil sami.
Toda to dejstvo ne spremeni zaključka, da je tudi akcija Kupujmo slovensko v nasprotju s pravili enotnega trga. Njen učinek na enotni trg je enak kot v irskem primeru, le da je slovenska vlada zanj odgovorna posredno, ker je z obstoječo pravno ureditvijo dopustila ravnanje zasebnih pravnih akterjev v nasprotju s pravom Skupnosti.
Pravna spornost akcije Kupujmo slovensko pa je le vrh ledene gore spoznanja, da v Republiki Sloveniji še nismo dovolj ozaveščeni o ekonomskem bistvu EU, še manj pa o priložnostih, ki jih ta ponuja. Enotni trg namreč dejansko pomeni enotni trg. Tržišče z 450 milijoni potrošniki, ki so kar najbolj zainteresirani, da bi prišli do kakovostnih in hkrati tudi cenovno ugodnih živil. Torej do prav takšnih, kot naj bi bila, tako nas poučuje akcija Kupujmo slovensko, slovenska živila.
Če so slovenska živila res takšna, se poraja vprašanje, zakaj se potemtakem njihovi proizvajalci osredotočajo zgolj na minimalni dvomilijonski trg. Zakaj trkajo na naš patriotizem, ko pa bi lahko prodajali svoje izdelke širom Evrope, torej na trgu, ki dvestokrat in več presega obseg slovenskega? Ali še drugače, zakaj namesto omenjene akcije raje ne sprožijo akcije Prodajajmo slovensko po vsej Evropi?
Ker gre pri akciji Kupujmo slovensko za klasično obliko protekcionizma, ali za vsaj poskus le-tega, je odgovor jasen. Slovenski proizvajalci živil po vsej verjetnosti niso zadosti konkurenčni, da bi svojo kvaliteto prodali za ceno, s katero bi se prebili na tuje trge. Ali pa tudi ta kvaliteta pač ni tolikšna, kot bi nas želeli prepričati.
Kakorkoli že, ozaveščeni posameznik, ki je hkrati potrošnik in davkoplačevalec, bi se moral ob pozivih k nakupovanju slovenskega nemudoma prijeti za denarnico. Protekcionizem ima namreč dvojno ceno. Eno plačamo kot potrošnik, ki domoljubno kupuje dražje domače izdelke, drugo pa kot davkoplačevalec, iz čigar žepa se polni državna blagajna, ki pri življenju ohranja ekonomsko neučinkovita slovenska podjetja. Kako se takšne zgodbe končajo, se lahko v zadnjih tednih, žal, prepričamo skorajda ob vsakodnevnem spremljanju novic.
