Če takole prisluhneš ljudem,
ki se pogovarjajo na cesti,
v službi ali v gostilni,
dobiš vtis,
da je večina ljudi slabih.
Če nato teden dni
hodiš na pogrebe in
bereš osmrtnice in članke o umrlih,
bi si lahko mislil,
da slabih ljudi sploh ni,
da so vsi očetje in matere idealni
in da obstajajo samo srčno dobri,
ljubeči in skrbni zakonci.
Nisem še videl osmrtnice, kjer bi pisalo:
»To je bil cepec!« ali »Bila je ničvredna mrha.«
Iz osmrtnic se lahko dosti naučimo, na primer:
Ne hrani pohvalnih besed
šele za pogreb!
Phil Bosmans
Večno vprašanje: kaj bo po smrti? Je še kakšno življenje, kje in ali se bomo kdaj na ta svet še vrnili, morda v drugačni podobi?
Slišati je celo, da so nekateri že videli »tunel« in na koncu svetlobo, ki jih je vabila, da so izstopili iz svojega telesa, ga med operacijo opazovali, in seveda še marsikaj. Ob tem pogosto podvomimo v resničnost izjav, ki nas nenazadnje celo šokirajo. Ne vemo do kod sega znanstvena fantastika in kaj je resnica.
In vendar je smrt kot konec življenja tista, ki se znajde skoraj v vsakem slovenskem filmu, saj ga ne uspemo narediti brez gostilne, pogrebnega sprevoda, rojstva otročiča na meji preživetja, žalosti, obupa, solza, morda še seksa in smeha. Tu in tam nas sicer kdo preseneti in ponudi nekaj novega, privlačnejšega. In vendar je smrt beseda. ki se zažira tudi v sleherna poročila s cest, ulic, domov, prizorišč tragedij, poplav, potresov, vulkanskih izbruhov, nemirov in še česa. Smo država, ki po samomorilnosti sega visoko, previsoko. Sprašujemo se le zakaj. Kaj je vzrok in kaj posledica?
V društvu Hospic spremljajo mnoge umirajoče, pa tudi njihove svojce, ki se na odhod najbližjih pripravljajo. Paliativni oddelki bolnišnic skrbijo za profesionalno vlogo oskrbe umirajočih, Hospic pa za nadvse sočuten pristop k pojavu, ki mu ne moremo ubežati. Pred kratkim je bil v Ljubljani veliki dobrodelni koncert, namenjen odprtju prve hiše za umirajoče in svojce, ki bo poskušala v trenutkih sprejemanja težkih življenjskih resnic ob izteku življenja, pomagati ne le umirajočim, pač pa tudi svojcem. Zato hospic ni prostor ali kraj, kamor bi se zgolj zatekali ljudje ob koncu življenja in njihovi povsem nemočni svojci, pač pa tudi program celovite oskrbe na domu, ki je uveljavljen z mednarodnimi standardi, storitev pa je za uporabnike brezplačna. V društvu so prepričani, da nihče ne bi smel umirati sam zaradi hudega trpljenja, saj bi mu morali bolečine trenutkov odhoda lajšati tako s strani medicinske – paliativne in blažilne oskrbe kot tudi s pomočjo bližjih, ki bodo za te trenutke dobili posebno znanje, moč in pomoč. Zato je tako pomembno kdo se je in kdo se bo odločil za delo v hospicu. Gre za neke vrste zagovornike bolnikov, ki bodo nudili oporo, najbližje pa soočali z minljivostjo življenja.
Če kdaj, velja te dni, torej okoli praznika vseh mrtvih, spregovoriti tudi o tem, da je slovensko društvo Hospic izredno aktivno, da cela Slovenija premore mnoge prostovoljce, katerih delo vse premalo cenimo. Mnogi ga sploh ne poznajo, drugi menijo, da je bolje, da o tem ne razmišljamo, ker bomo takrat, ko bo potrebno.
Zagotovo je čas življenja tisti, ko je potrebno ljudem nuditi podporo, ljubezen, spoštovanje in prijaznost, ko se je nujno zavedati, da je pomembno, da drugim ne počnemo tega, česar si sami ne bi želeli, da se grde, hudobne, podle, zlobne in privoščljive misli celo vrnejo. Nekega dne lahko sami »plačamo« za to, kar smo storili drugim. Negativna energija, ki veje iz naših ust, sama po sebi sicer ne seje smrti, a kaj, ko včasih okoli nas »umira« ozračje topline in prijaznosti, ljudi pa zanaša v grda ravnanja, za katera ne najdemo opravičila, ker ga preprosto ni.
Zato je torej novembrski čas, ki je že tako turoben, hladen in včasih kar neprizanesljiv, primeren za praznik spomina na tiste, ki so odšli, in obračun z nami, ki se nam bo nekega dne tudi to zgodilo. Je vredno živeti tako, da »hodimo« po ljudeh, da jih teptamo, šikaniramo, jim želimo ubiti veselje do življenja in si jih podrediti? To ni zmaga, to je naš poraz. Poraz in ogledalo tistih, ki tako počnejo, ko drugim kopljejo »jamo«, a bodo nekega dne zagotovo vanjo sami padli. In takrat jih nihče ne bo reševal, vsaj ne z veseljem. Morda po službeni dolžnosti. Nekateri na poti uničevanja soljudi niso sami, saj imajo ob sebi »oprode« in »kimavce«, ki jim dajejo prav, misleč; samo, da se meni to ne bi zgodilo
Zato se velja zamisliti nad koncem in ne začetkom, ki je za mnoge daleč. Prehodili smo pot, pustili sled, plitvo ali globoko. In vendar. Sled dobrote ali sled zlobe, slabih namenov.
Pustimo živeti soljudem, da ne bodo nekega dne ob našem grobu »lagali«, da smo bili dobri in plemeniti, da smo za to družbo veliko naredili. Tudi to se dogaja. Pravijo namreč, da papir prenese vse in govorci lahko tudi lažejo.
Zato, dragi ljudje, niso pomembne bogate ikebane dragih cvetov z vizijo prestiža, pač pa namen, ki ga imamo, ko na grob položimo zgolj cvet in drobno svečko. Pomemben je odnos, ki smo ga imeli s tistim, ki je tam pokopan, pomembno je življenje, ki ga živimo, ko tkemo pristne vezi, ki jih tudi smrt ne more izničiti. Ljudje odhajajo, dan za dnem, pravimo, da so tam, nekje daleč, kamor sežejo lahko le naše misli. Mi pa gradimo naprej, z veseljem in žalostjo, ponosom in zanosom. In najpomembnejše kar je, da gradimo in ne razdiramo.
Žalost nikogar ne obide.
Ne vpraša po starosti,
bogastvu, spolu, izobrazbi,
rasi in religiji.
Pride v vsako življenje.
In to je žalost, ki lahko nastopi ob izgubi, smrti, žalostnem dogodku.
