O spremembah se leta in leta samo razpravlja - in pravniška srenja je soodgovorna

Časopis Delo je 27. junija 2022 objavil članek Mitje Felca z naslovom: "O spremembah se leta in leta samo razpravlja". Če sem prav razumel, naslov aludira na misel predsednika Vrhovnega sodišča RS mag. Damijana Florjančiča, citirano v članku, "da bi bili v sodstvu učinkovitejši, ni treba le čakati na posodobljeno zakonodajo". Pravniška srenja bi se, morda celo civilnodružbeno organizirana, na to morala - zaradi lastne soodgovornosti za stanje - odzvati.

Menim, da je razprava o stanju in spremembah nujna ne glede na stalne zakonodajne spremembe ali pa prav zaradi njih. Stalne spremembe po mojem trdnem prepričanju prej slabijo kot krepijo sposobnost sodne veje oblasti za učinkovito opravljanje njene funkcije. Iz vsebine članka je povzeti, da sodna veja oblasti od nove sestave parlamenta in novega vrha izvršilne veje oblasti pričakuje posege:

- s posodobitvijo normativne ureditve organizacije sodstva,
- s spremembo plačnega sistema, predvsem sistema ocenjevanja in nagrajevanja sodnikov,
- z uvedbo specializiranega sodišča za organiziran in gospodarski kriminal ter ne nazadnje uvedbo instituta t. i. enovitega sodnika.

Če se "nova oblast" resnično namerava lotiti zgornjih kislih jabolk, bi morda kazalo in medias res konkretizirati predloge za zagotovitev učinkovitejšega sodstva in ureditev plačnega sistema. Sam vidim rešitev v naslednjih smereh.


Prvič. Več dela

Ne le država (kot je bilo posebej poudarjeno v kulturnem programu na Kongresnem trgu ob letošnjem praznovanju Dneva državnosti), tudi sodstvo kot njena tretja veja oblasti mora delovati v interesu državljanov. To pa pomeni predvsem učinkovito sojenje po načelih ustavnosti, zakonitosti, pravičnosti. Stalno spreminjanje zakonodaje, tako tiste, ki ureja materialna področja življenja, kot procesne, s spremembo katere (predvsem civilne) se vse manj sodi, razsoja in vse bolj mediira, arbitrira. Zaradi tega se spreminjajo pravnofilozofska in pravnoteoretska vprašanja, ki v praktičnih posledicah pomenijo bistveno spremembo položaja in vloge sodnika in strank v postopkih, kar vodi v odpravo samoodgovornega posameznika ter za razsojanje predvidenega visoko strokovnega in moralnega sodnika. Spori in njihovo reševanje se tako vse bolj selijo na ulico.

Ne le problematičen, temveč celo farizejski je nedopusten pritisk sodstva, znotraj katerega prednjači Vrhovno sodišče, ki terja predvsem spremembe postopkovne zakonodaje, ki nalagajo strankam nove in nove obveznosti v postopkih na prvi stopnji, v postopkih na drugi in tretji stopnji pa dobesedno preprečuje uresničevanje pravic strank do poštenega in pravičnega sojenja in pravnih sredstev. Vse to menda v imenu zmanjševanja sodnih zaostankov in zagotavljanja učinkovitejšega sojenja. Toda v bistvenem veljavna pozitivnopravna ureditev to že omogoča, v preostalem pa naj sodnik več dela. Zakaj tega ne bi bilo dopustno terjati od sodnikov?!


Drugič. Odločno višje plače

Že skoraj ponarodelo je nenehno opozarjanje na napačno plačno politiko, na resnično prenizke plače sodnikov. Je res treba ponavljati, da je sodnikovo delo visoko strokovno, posebej pa tudi formalnopravno in moralno dejansko odgovorno, saj rešuje preštevilna eksistenčna vprašanja strank? V tem svojstvu ni le delo, je funkcija, saj se s to funkcijo uresničujejo zakonitost, pravičnost in ustavno jamčena upravičenja državljanov.

Z nedopustno nizko plačo so razvrednoteni sodnikovo delo, pa tudi ustavnopravni status in funkcija tretje veje oblasti moderne države. Drugačni pogledi, npr. o zagotavljanju neideološkosti sodnika, čemur vis a vis stoji neodgovornost državljana, ki bi v primerih neuresničitve njegovih interesov želel biti zavarovan kot neodgovorna, nezrela, opravilno nesposobna stranka, samo dodatno rušijo avtoriteto sodstva in integriteto sodnika.

Da ne ostanemo pri splošnem. Že od leta 1997 opozarjam, da bi morale biti plače sodnikov bistveno višje. Od takrat zatrjevanih 5.000 nemških mark do današnjih recimo 4.000 evrov neto mesečne plače. Morebitne nižje ali višje plače od navedene so seveda plod družbenega konsenza in odvisne od enake višine plače, ki mora biti zaradi varovanja ustavnega reda enaka za predsednika državnega zbora, predsednika državnega sveta, predsednika vlade, predsednika ustavnega sodišča, predsednika vrhovnega sodišča, generalnega državnega tožilca, generalnega državnega odvetnika, predsednika KPK, predsednika računskega sodišča in guvernerja Banke Slovenije.

Nadaljevanje članka za naročnike >> Jože Kristan: O spremembah se leta in leta samo razpravlja - in pravniška srenja je soodgovorna
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 26, 2022