c S
Razkritje osnutka sodbe Vrhovnega sodišča ZDA in posledice
mag. Martin Jančar Okrožno sodišče v Ljubljani, kazenski oddelek martin.jancar@sodisce.si
11.05.2022 08:17 Zadeva Jane Roe v. Henry Wade je primer, v katerem je Vrhovno sodišče Združenih držav v bistvenem odločilo, da je pravica do prekinitve nosečnosti zajeta v pravici do zasebnosti in s tem del ustavno varovanih pravic. To je predvsem pomenilo, da zakonodaje posameznih zveznih držav teh pravic niso mogle občutno omejevati, še zlasti pa ne onemogočiti pravice do prekinitve nosečnosti. Od leta 1973, ko je bila sprejeta, in do danes je bila odločitev Vrhovnega sodišča deležna kritik ter vztrajnih poskusov izpodbijanja, tako na političnem kot pravnem področju. Prekinitev nosečnosti ostaja močno politično vprašanje, ki ločuje, že tako ali tako na dva dela razcepljeno ameriško politično stvarnost.

Vprašanje, ali prekinitev nosečnosti urediti na ravni ustavne ureditve in ji s tem v bistvu podeliti najvišjo možno stopnjo pravne zaščite, je problematično v skorajda vsaki državi. Kot vsa vprašanja, ki se dobesedno tičejo življenja in smrti, tudi ta institut vedno prinaša s seboj precej burne in s čustvi nasičene reakcije ter razprave. Slovenija pri tem ni izjema. Če si recimo privoščite branje gradiv Komisije za ustavna vprašanja (konkretno II zvezek knjige Nastajanje slovenske Ustave, str. 568 – 641), lahko ugotovite, da je bila razprava na čase zelo burna in ni manjkalo precej čustvenih reakcij (vključno z zapuščanjem seje in zanj značilnih posegov dr. Franceta Bučarja). Sedanje besedilo 55. člena Ustave RS je tako rezultat resnično kompleksnega soočanja mnenj in stališč. A vendarle je potrebno ugotoviti, da je bila, zlasti na začetku, razprava na resnično visoki intelektualni ravni in posvečena iskanju vsem sprejemljivega kompromisa.

Na tem mestu se seveda na spuščam v utemeljenost takšnih ali drugačnih argumentov za in proti. Opažam, da se je s potekom let moj odnos do vprašanja prekinitve nosečnosti, tako kot do vseh vprašanj povezanih s pojmom življenja (in s tem nujno tudi smrti) spreminjal. Že iz tega razloga ocenjujem, da mora vsaka splošno veljavna ureditev zajemati in upoštevati različna stališča, tako po medgeneracijski kot tudi splošno družbeni plati. Predvsem pa, da je potrebno vložiti bistveno več napora, da se obravnavanje takšnih zadev ne sprevrže v vsesplošno histerijo, katere osrednja značilnost seveda je, da nihče nikogar več ne posluša in še zlasti ne sliši.

V ZDA se je v zvezi z Roe v. Wade v zadnjih par dnevih dogajanje razvilo prav v takšno smer. V javnost je, kakor je verjetno marsikomu znano, pricurljal osnutek odločitve, ki jo je pripravljal vrhovni sodnik Samuel Alito, objavil pa jo je najprej precej znani medijski portal Politico (glej povezavo). Iz skoraj 100 strani dolgega dokumenta izhaja, da se Vrhovno sodišče ZDA nagiba oz. je pripravljeno odstopiti od ureditve, ki jo je zagotavljal primer Roe v. Wade, in prepustiti ureditev tega področja posameznim zveznim državam. Ker je prav to bila srž prvotne odločitve, torej preprečevanje bolj restriktivnih ureditev na ravni posameznih zveznih držav, je bila reakcija skorajda takojšnja.

Razlika med prejšnjimi javnimi reakcijami in zdajšnjim dogajanjem v ZDA je, da se je v marsičem spremenila družbena realnost. Če so prebivališča posameznih sodnikov prej ostajala praviloma neznana in so ostajali že iz tega razloga, vsaj v osebnem življenju, bolj ali manj zavarovani, se je z večjo dostopnostjo različnih podatkov to občutno spremenilo. Ne vem, kako se glasi slovenska beseda za to, kar se v angleščini imenuje „doxing ali doxxing“ (če sploh obstaja), a razkritje in objava osebnih podatkov posameznih sodnikov Vrhovnega sodišča ZDA je privedel do tega, da se sedaj nasprotniki razkrite (potencialne odločitve) zbirajo pred domovi tistih sodnikov, za katere domnevajo, da so prispevali k tej odločitvi, in izražajo svoje nezadovoljstvo. V konkretnem primeru so to sodniki, ki so bili imenovani s strani republikanskih predsednikov (razen Alita še Clarence Thomas, Neil Gorsuch, Brett Kavanaugh in Amy Coney Barrett).

Ameriška zakonodaja sicer predvideva kot kaznivo dejanje že demonstracije pred sodišči (18 U.S. Code § 1507 – v prostem slovenskem prevodu: Kdor z namenom vmešavanja, omejevanja ali oviranja izvrševanja pravosodja ali z namenom vplivati na kateregakoli sodnika, porotnika, pričo ali sodnega uradnika v izvrševanju svoje dolžnosti, demonstrira (picketing) ali paradira v ali v bližini zgradbe, v kateri je sodišče Združenih držav, ali zgradbi ali domu takšnega sodnika, porotnika, priče ali sodnega uradnika, ali s takšnim namenom uporablja vozilo z zvočniki ali podobno napravo ali demonstrira v ali v bližini vsaki podobni zgradbi ali domu, se kaznuje z globo ali zaporom ne več kot enega leta ali oboje (glej povezavo). V zadnjem času pa so nekatere zvezne države začele razmišljati tudi o posebnem kaznivem dejanju, ki bi zadevalo tudi zgoraj omenjeni doxing za sodnike. Vse to je v redu in prav, a sam nikakor ne morem sprejeti, da moramo vsakič posegati po kazensko pravnih instrumentih, da bi nekaj spremenili.

Težava, ki jo sam vidim, je pravzaprav nerazumevanje osnovne vloge organov države, ki morajo sprejemati splošno zavezujoče odločitve. Marsikdo razmišlja, da je prav, da se „pritisne“ na te institucije, da bi sprejele drugačno ali s strani posameznih družbenih skupin ali posameznikov želeno odločitev. Kar tako počez tega stališča ni mogoče zavreči, a vendarle je potrebno upoštevati tudi to, da so demokratični sistemi odvisni predvsem od umirjene razprave in da rezultati slednje ne morejo zadovoljiti vseh. V zgornjem primeru bi bilo seveda mogoče zaobiti odločitev (ki navsezadnje še sploh ni bila sprejeta) z recimo, spremembo same Ustave ali sprejetjem zvezne zakonodaje. Pravne rešitve imajo to dobro lastnost, da se jih lahko spremeni, če se za to najdejo dobri razlogi in je treba vztrajati pri vzdrževanju ustreznih forumov, ki omogočajo iskanje in razpravo. Posebna nevarnost je podana, če se udeležence teh forumov potisne v položaj, ko bodo njihove odločitve temeljile na skrbi za osebno varnost in varnosti njihovih bližnjih. Včasih je bilo to popolnoma razumljivo in imamo za to tudi ustrezne ter preizkušene rešitve.

Vsekakor bo zanimivo opazovati, ali bo junija (kot je napovedano) dokončna odločitev kaj drugačna. In če bo drugačna, zakaj in iz katerih razlogov.