Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka, z odločbo pa je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice tožeče stranke na toženkam solastni nepremičnini.
Zoper takšno odločitev se je pritožila tožnica ter trdila, da sodišče prve stopnje ne bi smelo zavreči primarnega tožbenega zahtevka, saj z njim ni uveljavljala zahtevka na ugotovitev obstoja pravno pomembnega dejstva. Trdila je, da skladno z drugim odstavkom 43. člena > Stvarnopravnega zakonika (SPZ) dobroverni lastniški posestnik pridobi lastninsko pravico na nepremičnini po poteku 10 let. Trdila je, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je tožnica s svojim zahtevkom izkazala ugotovitev lastninske pravice, kot to določa prvi odstavek 181. člena ZPP.
Višje sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. I Cp 851/2021 ugotovilo, da pritožba zoper odločbo ni bila utemeljena ter da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, ko je ugotovilo, da toženke niso pasivno legitimirane za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ker s tožnico niso sklenile zavezovalnega posla.
Višje sodišče je poudarilo, da je podrejeni tožbeni zahtevek dajatveni zahtevek, katerega podlaga je obligacijsko pravne narave, saj z njim tožnica zahteva izpolnitev pogodbene obveznosti, da se bo lahko vknjižila v zemljiško knjigo. Tožnica se sicer sklicuje na prodajno pogodbo, ki predstavlja zavezovalni posel, vendar pogodbene stranke oziroma prodajalci v tej pogodbi niso bile toženke, kar pomeni, da toženke niso pasivno legitimirane ter tako postavljenega zahtevka niti ne morejo oziroma niso zavezane izpolniti.
Sodišče je preučilo tudi tožničine navedbe, da je po smrti svoje mame, ki je imela sklenjen ustni dogovor o prenosu lastninske pravice, lastninsko pravico podedovala ona na podlagi sodne odločbe. Poudarilo je, da je zmotno pritožbeno naziranje, da so toženke dolžne tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo, ker "so nepremičnino pridobile na podlagi sodne odločbe in ne na podlagi pogodbe". Čeprav so toženke solastninsko pravico pridobile na podlagi sodne odločbe (dedovanja), zemljiškoknjižnega dovolila za vpis lastninske pravice na tožnico niso dolžne, niti ne morejo izstaviti, saj manjka zavezovalni pravni posel, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tako postavljen tožbeni zahtevek ni utemeljen niti v zvezi z navedbami o priposestovanju, ki ne predstavlja pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice.
Višje sodišče pa je ugotovilo tudi, da je pritožba zoper sklep utemeljena. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je priposestvovala lastninsko pravico na nepremičnini ter od sodišča zahtevala sprejem (primarnega) ugotovitvenega tožbenega zahtevka, ki glasi: »Ugotovi se, da je tožnica priposestovala lastninsko pravico.«
Priposestvovanje predstavlja originarni način pridobitve lastninske pravice. Sodišče druge stopnje soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da vprašanje obstoja priposestvovanja predstavlja vprašanje, s katerim se sodišče ukvarja v okviru presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka, ni pa mogoče ugotovitve priposestvovanja uveljavljati kot tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje je tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka zavrglo, ker je ocenilo, da glede na določbo 181. člena ZPP ni dopusten, saj tožnica z njim ne zahteva ugotovitve pravice, ampak ugotovitev dejstva.
Višje sodišče meni, da je odločitev o zavrženju tožbe prestroga in sodba za tožnico predstavlja sodbo presenečenja. Če je sodišče prve stopnje menilo, da je tožbeni zahtevek nepravilno formuliran in bi ga bilo treba preoblikovati, da bi ga bilo možno obravnavati, bi lahko tožnico pozvalo, da ga popravi. Gre namreč za odpravljivo napako. Ker je tožbeni zahtevek nepopoln in neustrezen, tožba ni sklepčna. Nesklepčnost pa je možno v konkretnem primeru odpraviti, zaradi česar bi bilo dolžno sodišče prve stopnje opraviti materialno procesno vodstvo.
Čeprav sodnikova pravica in dolžnost vplivati na to, da stranka postavi dejanskemu stanju ustrezen predlog, ni izrecno omenjena v 285. členu ZPP, ne more biti nobenega dvoma, da je element materialnega procesnega vodstva, saj ima pravilo 285. člena ZPP naravo splošnega načela, v katerem posamezne sodnikove dolžnosti niso konkretizirane. Materialno procesno vodstvo se nanaša na dejanske navedbe, področje stvarnih predlogov, dokazni postopek in pravna vprašanja. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je sicer res (predvsem) stvar tožnice same, vendar bi lahko sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva tožnico opozorilo na to, da ustrezno prilagodi tožbeni zahtevek, da bo mogoče presojati njegovo utemeljenost. Namen razjasnjevalne oblasti v tem delu je preprečiti, da bi stranka izgubila pravdo in prišla ob pravno varstvo samo zaradi nepravilnega predloga, pa čeprav je glede na dejanske navedbe v tožbi jasno, da bi bila uspešna, le da je njen predlog napačno formuliran. Sodišče prve stopnje seveda ni tisto, ki bi smelo samo oblikovati tožbeni zahtevek namesto tožnice. Kot izhaja iz sklepa VSRS II Ips 1213/2008, je od vsakega posameznega primera odvisno, kje je meja, do katere seže ta obveznost sodišča. To je zlasti potrebno takrat, ko tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno (nepravilno) formuliran (kot je v konkretnem primeru). Poprava predloga ali pravilnejša formulacija istega zahtevka ni sprememba tožbe. Kot nadaljuje VSRS v zgoraj omenjeni zadevi, gre za pravico in dolžnost sodišča vplivati na stranko, da postavi dejanskemu stanju ustrezen tožbeni predlog. Naloga sodišča je, da poskuša pripomoči k temu, da se spor reši vsebinsko, ne pa formalistično.
Po presoji sodišča druge stopnje gre v konkretni zadevi za takšen položaj, saj je jasno, da je tožnica s primarnim tožbenim zahtevkom zasledovala ugotovitev, da je postala lastnica nepremičnine in da je lastninsko pravico pridobila na originarni način s priposestvovanjem. Sodišče prve stopnje bi lahko z materialnim procesnim vodstvom poskrbelo, da bi tožnica ustrezno prilagodila tožbeni zahtevek, da bi bila tožba sklepčna in bi bila izpolnjena procesna predpostavka za dopustnost ugotovitvene tožbe ter bi nato bilo možno vsebinsko odločati o primarnem tožbenem zahtevku.
Višje sodišče je tako pritožbeni zahtevi v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v točki I izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tako bo strankama zagotovljena in varovana ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja, ob tem tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave), prav tako pa ne bo huje kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
