»Ustavno sodišče ponavlja, da zakonska podlaga za uvedbo cepljenja za zaposlene v Republiki Sloveniji obstaja. Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) poleg strokovne presoje ukrepa ureja tudi postopek ugotavljanja morebitne nastale škode na zdravju, v okviru katerega bi bilo prizadetim omogočeno uveljavljanje njihovih pravic,« je v odločbi v zadevi U-I-210/21 z dne 29. novembra 2021 zapisalo Ustavno sodišče, ko je presodilo, da so določbe 10.a člena Odloka o načinu izpolnjevanja pogoja PCT (Odlok), s katerimi je bilo določeno, da morajo zaposleni v državni upravi izpolnjevati pogoj prebolevnosti ali cepljenja (PC), nezakonite.
Prvi in četrti odstavek 10.a člena Odloka, katerih izvrševanje je (med drugim) Ustavno sodišče že pred tem s sklepom v zadevi U-I-210/21 z dne 30. septembra 2021 zadržalo in ki sta pred sprejemom obravnavane odločbe že tudi prenehala veljati, sta se glasila:
»(1) Ne glede na prvi odstavek 5. člena tega odloka morajo zaposleni v organih državne uprave, zaradi zagotavljanja nemotenega delovanja države, za opravljanje nalog na delovnem mestu, v prostorih delodajalca ali v prostorih drugega organa državne uprave izpolnjevati pogoj prebolevnosti ali cepljenja.
(4) Predstojnik organa državne uprave zaposlenim, ki ne izpolnjujejo pogoja prebolevnosti ali cepljenja iz prvega odstavka tega člena, in zaposlenim, ki zasedajo delovna mesta, za katera ni določena izjema […], organizira delo na domu, če narava in vrsta dela ter delovni proces to omogočajo. Če dela na domu zaradi narave in vrste dela ter delovnega procesa ni mogoče organizirati, predstojnik organa državne uprave ukrepa v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja.«
Ustavno sodišče je v zvezi s tem zapisalo, da je ta ureditev pomenila izjemo od splošne določbe prvega odstavka 5. člena Odloka, v skladu s katero so morali vsi delavci in osebe, ki so na kakršnikoli drugi pravni podlagi opravljale delo pri delodajalcu ali so samostojno opravljale dejavnost, za čas opravljanja dela izpolnjevati pogoj prebolevnosti, cepljenja ali testiranja (PCT). Določbe 10a. člena Odloka so torej kot delovnopravni pogoj za opravljanje dela v državni upravi zahtevale izpolnjevanje pogoja PC, sicer je lahko predstojnik organa ukrepal v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja. Ker ni mogoče šteti, da je pogoj prebolevnosti predmet svobodne izbire posameznika, tako Ustavno sodišče, je šlo za položaj, ki je bil v bistvenem primerljiv s položaji, ko je cepljenje določeno kot delovnopravni pogoj za opravljanje različnih vrst del oziroma poklicev. Pravno podlago za urejanje tovrstnega cepljenja pa pomenita 22. povezavi s 25. členom ZNB, ki urejata različne vrste (obveznih) cepljenj, je pojasnilo Ustavno sodišče.
Ustavno sodišče je dalje razlogovalo, da 22. člen ZNB predpisuje obvezno cepljenje proti določenim (tam navedenim) boleznim in proti drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo določeni epidemiološki razlogi ter če tako določa program iz 25. člena ZNB, tj. letni program cepljenja in zaščite z zdravili, ki ga na predlog Nacionalnega inštituta za javno zdravje določi zdravstveni minister. Veljavni Program cepljenja in zaščite z zdravili za leto 2021 (Program cepljenja) kot priloga Pravilnika o določitvi Programa cepljenja in zaščite z zdravili za leto 2021, ki ga je minister za zdravje izdal na podlagi 25. člena ZNB, se nanaša na izvajanje obveznih cepljenj in drugih cepljenj, ki se financirajo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja ali državnega proračuna, ter na obvezna cepljenja, ki jih plačajo delodajalci ali posamezniki. Program cepljenja je razdeljen v več programov, določa pa tudi pogoje in način izvedbe, izvajalce ter način nabave in razdeljevanja cepiv. V okviru programa Zaposleni je določeno cepljenje na podlagi izjave o varnosti z oceno tveganja delovnih mest proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, ošpicam, mumpsu, rdečkam, hepatitisu B, hepatitisu A, klopnemu meningoencefalitisu, meningokoknim okužbam, steklini, tifusu, noricam, gripi, rumeni mrzlici. Cepljenje proti navedenim nalezljivim boleznim se opravi v skladu z izjavo o varnosti z oceno tveganja delovnih mest pri osebah, ki so pri opravljanju dela izpostavljene nalezljivim boleznim, in osebah, ki pri delu lahko prenesejo okužbo na druge osebe. Cepljenje se opravi na osnovi podatkov o nevarnosti okužbe s povzročitelji nalezljivih bolezni na določenih delovnih mestih, ki jih zagotovi delodajalec v izjavi o varnosti z oceno tveganja delovnih mest. Cepljenje je torej, tako Ustavno sodišče, najprej posledica strokovnih ocen nevarnosti okužbe na določenem delovnem mestu. Stroške tovrstnega cepljenja plača delodajalec. Program Zaposleni torej ne določa cepljenja proti covidu-19 kot pogoja za opravljanje dela določene skupine ali skupin zaposlenih, ki so pri opravljanju dela izpostavljene nalezljivim boleznim, in oseb, ki pri delu lahko prenesejo okužbo na druge osebe. Ureja ga le v okviru 7. programa, v katerem na splošno določa, da je to cepljenje »priporočljivo za vse prebivalce, za katere je cepivo registrirano«, je ugotovilo Ustavno sodišče.
Glede petega odstavka 5. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije (ZVRS), ki ga je Vlada v postopku navajala kot zakonsko podlago uvedbe pogoja PC za zaposlene v državni upravi in ki določa, da Vlada ureja delovni čas v državni upravi ter sprejema organizacijske, kadrovske in druge ukrepe za delo vlade in ministrstev, pa je Ustavno sodišče ocenilo, da na splošni ravni opredeljuje pristojnosti Vlade v zvezi z organizacijo dela v državni upravi, zato ne more pomeniti zakonske podlage za uvedbo cepljenja kot pogoja za opravljanje dela v organih državne uprave. 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) pa določa obveznosti in pristojnosti delodajalca pri zagotavljanju varstva in zdravja delavcev pri delu. Nanaša se na sprejemanje internih ukrepov delodajalcev, ki so vezani na vrsto in naravo posamezne dejavnosti ter so v skladu z izjavo o varnosti posameznega delodajalca. V skladu z ZVZD-1 pa cepljenje proti nalezljivim boleznim, kadar pomeni enega izmed ukrepov varnosti in zdravja pri delu, specialno ureja ZNB, je bilo jasno Ustavno sodišče.
Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijani ukrep, ki ga je sprejela Vlada z Odlokom za zaposlene v državni upravi, ni bil sprejet v skladu z zakonskimi zahtevami oziroma pogoji, ki jih za določitev cepljenja zaposlenih določata 22. v povezavi s 25. členom ZNB. Zato je presodilo, da je 10a. člen Odloka v neskladju z drugim odstavkom 120. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Odločitev je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali ustavni sodniki Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), Marko Šorli in dr. Rok Svetlič (povezava do vseh ločenih mnenj).
Pripravil: Patricij Maček, mag. prava
