Načelo neposrednosti terja, da sodišče s svojimi čutili zaznava naravo in vsebino dokaznih sredstev in na tej podlagi tudi sprejme dokazno oceno in odločitev v zadevi. Pri zaslišanju strank ali prič, včasih tudi izvedencev, se dokazna vrednost izoblikuje tudi po okoliščinah, v katerih so besede izrečene: po gestah zaslišanega, barvi in tonu njegovega glasu, odločnosti ali neodločnosti, samozavesti ali zmedenosti ipd. Zato v primeru, ko poleg pričanja ni drugih dokazov, zgolj branje zapisnika o izpovedbah ni dovolj.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da so posojilna pogodba, sporazum o ustanovitvi hipoteke po 142. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in sporazum o zavarovanju denarne terjatve v obliki notarskega zapisa nični in brez pravnega učinka. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Revidenti so z revizijo zahtevali, da Vrhovno sodišče odloči o vprašanju, ali je sodišče prve stopnje zadostilo načelu neposrednosti (4. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP) s tem, ko je v postopku, ko je bila zadeva vrnjena v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču - drugemu sodniku, kljub izrecnemu nasprotovanju tožene stranke, zapisnike zaslišanj zgolj prebralo.
Revidenti so navajali, da je bistvo neposredne izvedbe dokazov v tem, da si sodišče prve stopnje ustvari vtis o resnicoljubnosti, konsistentnosti, verodostojnosti, prepričljivosti izjav strank in prič, oziroma da sodbo izda sodišče, ki je dokaze tudi samo neposredno izvedlo. Pri tem so se sklicevali na sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 8/2019, v katerem je zavzeto stališče, da je eno od temeljnih načel pravdnega postopka, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku praviloma na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja (prvi odstavek 4. člena ZPP). Za sodišče druge stopnje to pomeni, da mora v primeru, če spozna, da je treba za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ponoviti vse ali le nekatere od že izvedenih dokazov, razpisati obravnavo (drugi odstavek 347. člena ZPP). Drugačno oceno neposredno izvedenih dokazov lahko torej sodišče druge stopnje sprejme samo na podlagi obravnave, na kateri dokaze ponovno izvede ali dokazni postopek dopolni.
Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. III Ips 4/2021 najprej izpostavilo, da skladno z določbo prvega odstavka 4. člena ZPP sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Vendar pa ZPP že v drugem odstavku istega člena napove izjeme od načela neposrednosti in sicer lahko sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov.
Načelo neposrednosti terja, da sodišče (senat ali sodnik posameznik) s svojimi čutili zaznava naravo in vsebino dokaznih sredstev in da nato isto sodišče (senat ali sodnik posameznik) na tej podlagi tudi sprejme dokazno oceno in sprejme odločitev v zadevi. Pri zaslišanju strank ali prič, včasih tudi izvedencev, se dokazna vrednost ne izoblikuje le po izrečenih besedah, pač pa tudi po okoliščinah, v katerih so besede izrečene: po gestah zaslišanega, barvi in tonu njegovega glasu, odločnosti ali neodločnosti, samozavesti ali zmedenosti ipd. V procesni situaciji, v kateri bi npr. o odločilnem dejstvu izpovedovali le dve priči, drugih dokazov pa ne bi bilo (npr. listinskih dokazov kot t.i. „best evidence“), bi ocena verodostojnosti obeh prič neizogibno temeljila tudi na okoliščinah, ki jih lahko zazna le sodnik, ki je opravil zaslišanje. V takem primeru zato odločitev drugega sodnika (praviloma) ne bi smela temeljiti le na zapisnikih o izpovedbah obeh prič.
Vendar pa je revizijsko sodišče ugotovilo, da je bila v preučevani zadevi procesna situacija drugačna. Prvostopenjsko sodišče je v tretjič ponovljenem postopku presojalo izjave strank in prič (glede na izrečene besede) s tem, kar je življenjsko razumno in logično ter podprto tudi z drugimi dokazi, pa tudi s tem, kar bi morali zaslišani povedati, pa niso. Tako npr. prvi toženec (posojilodajalec), sicer vodilni delavec v banki, ki se ukvarja prav s posojanjem denarja, ni znal razumno utemeljiti, od kod mu presežek sredstev, da jih je lahko posodil nekomu, ki jih je takoj po prejemu posredoval naprej tretji toženki, in tudi ni znal pojasniti, za kakšen namen si je znesek izposojal drugi toženec itd. V nekaterih primerih je bilo izkazano, da se je denar isti dan posojal in vračal, kar je ostalo brez razumnega pojasnila. Tudi druge nekonsistentnosti, nelogičnosti in neprepričljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu, so bile obravnavane na podoben način.
Vrhovno sodišče je poudarilo, da je smisel izjave strank po določbi tretjega odstavka 302. člena ZPP v tem, da lahko stranki opozorita na potrebo po neposrednem zaslišanju prič, izvedencev ali strank, kar morajo narediti konkretizirano, npr. navesti razloge, zakaj izjava kakšne priče ni resnična ali zakaj bi bilo treba priči postaviti še dodatna vprašanja. Ker so toženci zgolj posplošeno nasprotovali branju zapisnikov, to ne zadostuje in zaradi tega je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se stranki in priče ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov.
Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega revizijo zavrnilo ter odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje in sicer, da je bilo v okoliščinah konkretnega primera zadoščeno načelu neposrednosti.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
