Zahodne liberalne družbe temeljijo na varstvu človekovih pravic kot eni izmed osrednjih političnih vrednot. Te pravice so praviloma pravice posameznikov, ki se tičejo njihove svobode v razmerju do kolektiva: države, skupnosti oziroma večine v njej. Zato je razumljiva velika zadržanost do takšnega ukrepa, kot bi bilo obvezno cepljenje. Zavoljo posega v pravico do človekove (telesne in duševne) integritete, čeprav v korist drugih, še pomembnejših človekovih pravic, kot sta pravica do življenja in zdravja. Toda v ideologiji zahodnih družb je vsak poseg v človekove pravice že v izhodišču suspekten… Dokler ne ugotovimo, da je res nujno potreben. Do tega pa ne pride zlahka. Sicer je taka nujnost ugotovljena glede zatiranja otroških nalezljivih bolezni, čemur je nedavno pritrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Do zatrtja otroških nalezljivih bolezni pa verjetno ne bi prišlo, če ne bi bilo uvedeno obvezno cepljenje otrok. Ta obveznost se je sčasoma zrahljala in priča smo bili spet lokalnim izbruhom nekaterih bolezni, denimo ošpic.
Politično korektnost v tem prispevku imenujem izhodiščno razmišljanje zahodnih družb o načelnem neposeganju v človekove pravice. Oziroma o res ozkih izjemah v tem smislu.
Po tej filozofiji se obvezno cepljenje bistvo lažje uvede v t. i. nedemokratičnih političnih sistemih, kjer je tudi razumevanje človekovih pravic bolj prilagojeno potrebam večinske skupnosti, kot pa to velja za Zahodu. Večkrat se malo v šali, malo zares spomnimo obveznega cepljenja v bivši Jugoslaviji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je šlo za črne koze, sicer – vsaj odstotkovno – bolj smrtonosno bolezen. Cepila je JLA in to množično. Ta praksa je v epidemioloških krogih obveljala za vzorno. A, pazimo, vsaj po zahodnih standardih, je šlo za nedemokratično državo, kjer so človekove pravice bile bolj ali manj mrtva črka na papirju. Danes verjetno tudi kakšna Kitajska ali Rusija ne bi imeli nič kaj proti omenjeni jugoslovanski praksi.
V liberalnih družbah so človekove pravice sicer lahko omejene, celo začasno suspendirane, vsaj njih večina, le v res izrednih situacijah, kot so vojne, naravne nesreče ipd. V imenu skupnosti, večine prebivalstva, ki naj se konsolidira v primeru takšne izredne situacije: tudi tako, da se »stopi skupaj« in so posledično interesi posameznikov v drugem planu. Takšni ukrepi so v liberalnih družbah ultima ratio, ko res ne gre drugače. To pomeni, da mora veljati načelo sorazmernosti, praktično vedno, dokler je to še mogoče. Se pravi, da je cilj, ki je za človekove pravice invaziven, treba doseči s čim milejšimi ukrepi. Če ti ne delujejo, pa lahko ukrepe stopnjujemo.
Po tej miselnosti je o obveznem cepljenju zato govoriti povsem politično nekorektno, dokler obstaja možnost blažjih ukrepov. Takšni so denimo ukrepi PCT, pa plačevanje hitrih testov, torej (»mehko«) privilegiranje prebivalstva, ki naj bi posredno vodilo k večjemu interesu skeptikov do cepljenja, da se vendarle cepijo, saj jim to prinaša koristi oziroma vsaj preprečuje izkušnjo neugodnosti. Takšna praksa je v nekem smislu hipokrizija, a je v skladu s politično korektnostjo razmišljanja liberalnih družb. Sem bi spadalo tudi prelaganje odgovornosti za javno zdravje na posameznike – češ za slabo situacijo ste krivi tisti, ki se ne cepite. Mi smo torej »dobra oblast«, politično korektna, ker ne uvajamo obveznega cepljenja, zato ste »krivi« vi, »slabi« državljani, ker se ne cepite. Se pravi, da oblast dela državljanu slabo vest. Ni to seveda problem samo Slovenije, temveč celotnega Zahoda. Med drugim je zanimivo mnenje Anthonyja Faucija, glavnega ameriškega epidemiologa, ki je podvomil, da bi kdaj uspeli izkoreniniti npr. črne koze ali otroško paralizo, če bi tedaj nekatere televizije, denimo v ZDA, večer za večerom propagirale informacije, ki nasprotujejo cepljenju.
Četudi sam cepljen, sicer nisem za a priori obvezno cepljenje, da ne bo pomote, dokler cepljenje vsaj v določenih primerih prinaša nevarne stranske učinke. Niti pomisliti si ne upam, da bi se nevarni stranski učinki, sicer izjemni, a lahko tudi fatalni, lahko zgodili ravno moji ljubljeni osebi. Zdi se mi, da razmišljam kot tipičen zahodnjak … Toda pri tem se zavedam, da smo se s takšnim (»politično korektnim«) razmišljanjem pri tem ujeli v nekakšen paradoks, pri čemer je tovrstne probleme mogoče rešiti le na nedemokratičen način, ki je praviloma bolj učinkovit.
Toda v takšnem razmišljanju o politični nekorektnosti obveznega cepljenja lahko razmišljamo le do tedaj, dokler »vrag ne vzame šale«. Torej do izjemne, res izredne situacije, ki očitno še ni nastopila.
