Veliko teže je soditi sebi kot drugim.
Mali princ
Spoznala sem jo skoraj pred dvemi desetletji. Prečudovito gospo. Z modnim klobučkom in v prelepih oblačilih. Prava dama. V troje smo se vsako leto srečale okoli prvega septembra v kavarni Slon, ko je praznovala. In nekega dne mi je zaupala, da je prvič kupila sobotno Delo in to zaradi priloge, v kateri sem tedaj cel mesec pisala dnevnik. To mi je dalo misliti, saj vzrok nikakor ni bil denar. Povedala je, da ima edinega sina v tujini. Z doktoratom in številnimi težkimi izpiti za evropske sobane, ki jih je opravil naravnost briljantno. Tu ni dobil primerne službe. Nisem spraševala, zakaj ne. Marsikdo pač odide na tuje in žal mi je za vse te sposobne ljudi. Tako bi jih potrebovali doma. Nekateri se k sreči vrnejo.
Čez leta pa se je gospa pohvalila, da sin prihaja nazaj. Bila je presrečna. Politična opcija se je namreč po volitvah prav tedaj spremenila. Potem je spet nisem videla skoraj leto dni. Ko sem jo, sem takoj povprašala po njem in njegovem počutju v domovini. Zastal ji je dih in z grenkobo je povedala, da je bil tu le kratek čas, niti leto dni in žal spet odpotoval. Na enem izmed ministrstev je namreč dobil prav posebnega šefa. S povsem neprimerno izobrazbo, a več kot primerno nadutega. Strankarskega človeka. Manjko znanja je nadomeščal s prav posebnimi prijemi. V znak moči in položaja je imel ob obiskih podrejenih običajno noge kar na pisalni mizi in ukazoval. Ko je šlo za že planiran dopust, je rad pokazal "veličino" in ga ljudem črtal vse povprek. Tedaj je vidno užival. Bila je hudo razočarana. Dejala je: "Kako sem se o nekaterih ves čas motila!"
Se vam zdi znano?
Spominjam se svojega kolega na tožilstvu, ki je kdaj nadomeščal vodjo in tedaj z rdečim kulijem šaril po naših izdelkih. Vsi smo bili namestniki tožilca, povsem samostojni, a pritožbe je še vedno podpisoval zgolj šef. Ojoj, prav smilil se mi je. Kolega, seveda. Da si moraš na tak način dvigovati ugled. Sicer ni imel posebnega. Celo nasprotno, razen seveda pri vodji. Ta ga očitno ni prav dobro poznal, saj je bil do njega povsem drugačen.
Zato pa ni kar vsak primeren za vodstveni položaj. Vsi kandidati bi morali opraviti še posebne psihološke teste. Brezkompromisne. Ni namreč dovolj strokovnost, beri raje: lojalnost. Ali se tisti, ki jim omogočijo tako vladanje, ne zavedajo, kako jim krnijo ugled in otežujejo položaj? A kaj ko včasih niti ne vedo, kaj bo nastalo iz ljudi in katere osebne lastnosti bodo ob povišanju privrele na dan. Ko jim ponudijo položaj, morda niti ne slutijo, s kom imajo opraviti. Ali pač?
Spominjam se priložnosti, ko je nekdo izmed kolegov naši precej "posebni" kolegici nekoč dal enkratno darilo. Na tablici je namreč pisalo: "Nikoli ne veš, kdaj bom tvoj šef." Kako hitro se namreč vse lahko spremeni. In tudi pri nas se je, celo večkrat.
Tudi zato je treba vseskozi brzdati lasten ego in predvsem jezik. Da ne žališ ljudi, jih ne etiketiraš, še najmanj pa primerjaš z živalmi. Še tako čist, prijazen in zelo pameten prašiček, je pač živalca, ki ji kdaj pravimo tudi svinja. Ne sicer vedno. S tem nje seveda nikakor ne žalimo. Kar težko zapišem to besedo, a brez tega morda ne bi povsem razumeli povezave s čistimi "biseri", ki so te dni postali tako modni. Nobeno kasnejše opravičilo namreč ne more izbrisati izrečenih besed. Tudi, če spreminjaš naslovnike in razlagaš vzroke za tako hude besede. Tudi, če še tako lepo opisuješ nič krivo žival in njene znane lastnike v Sloveniji. Kar si rekel, si pač rekel in to ostaja za vedno. Pa če s svinjo misliš domače ali visoke evropske uradnike. In celo, če bi jim imel, kaj očitati.
Spominjam se državnega sekretarja izpred let, ki je čez noč "odletel", ker je žalil starejše, saj je omenjal "Matildo", ki da bo pač prišla. In prav on je odšel za vedno. Z visokega položaja, seveda.
Pa ubogega poslanca, ki je odstopil zaradi sendviča vrednega dva evra. Kupil bi jih lahko na stotine. Prav smilil se mi je. Menda je celo eksperimentiral. Sposoben možakar. Zelo.
Pa ministra, ki se je namakal v bazenu z milnico, kamor so ga usodno medijsko zvabili. Zagotovo niti slutil ni, kaj ga čaka po kopanju v njej.
Da, kar nekaj je bilo preteklih "spodrsljajev", ko je mnogim precej usodno klecnilo.
In mnogo je bilo tudi takih, ki niso imeli in nimajo skoraj nobenih posledic. Privoščijo si marsikaj in ne odnese jih piš in niti veter. Vse se namreč čudežno umiri. In prav dvojna in trojna merila razburjajo javnost.
Čudna in nepredvidljiva je ta posebna "višinska" bolezen. Zanjo ni pravih zdravnikov in niti prav pametnih zdravil. Zadostuje pa vsekakor močna preventiva. Taka, ki bi jim vnaprej onemogočila vladanje in "haranje" po človeških dušah. Po psihi nič krivih "podložnikov". Po službah, kjer sprva kdaj prav tiho sedijo v kotičkih sobic in morda celo pridno delajo. Dokler jih nekdo ne opazi in te posebne "mravljice" nagradi s položajem. O takrat pa se v njih zbudi poseben čut odgovornosti. In morda celo prej nadrejenim začnejo groziti z dopisi in ukori, vpisi v osebne mape in opomini. Da se jim začno tresti kolena in dobivajo nočne more. Da ne vedo, kako bodo preživeli brez psihičnih posledic. In da odidejo, če le imajo kam.
Pa kako drugačni so bili ti mali šefi pred tem!
Da pa ne bi mislili, da nimamo tudi "nižinske" bolezni. Izraz je moj umotvor. Spominja me na nižje uradnike, ki znajo uspešno kravžljati vse živčne končiče nadrejenim in preizkušati trdnost njihovega prijaznega in strpnega značaja. Razpoloženje jim narekuje tudi Luna z vsemi menami in nikoli ne veš, katera je hujša in ali ne bo pri njih kdaj celo pohitela. Do strank znajo biti še kako domišljavi in odrezavi, pametujejo sto na uro, vedo, da bodo zboleli, a nikoli kdaj se bodo vrnili z bolniške. Vprašati je seveda greh. Morda že kar mobing. Zamujajo ob prihodu, a temu primerno seveda odhajajo vsaj malo prej. Hujskajo ostale in dajejo skrajno slab zgled. S postopki, zlasti sodnimi, bi zapravil preveč časa in energije, izid pa je kdaj celo negotov. Kdo bi sploh želel pričati proti njim? Vsak se raje kar potuhne, samo da nima težav. Nikoli namreč ne veš, kako in kdaj se bodo maščevali.
Zato pa: pamet v roke in stran od takih ljudi. Daleč stran! Če se seveda da in dokler je še čas.
Da ne bi obveljala zgodbica o sinu, ki je doma svojemu očetu potarnal: "Nočem v šolo, saj me prav nihče ne mara. Ne otroci in ne učitelji!" Oče pa ga je vzpodbujal:"Sin, moraš v šolo!" A sin je kar ponavljal: "Nočem, vsi so do mene tako krivični!" Vse dokler ni oče zapečatil njun pogovor z jasnim stavkom: "Sine, moraš, saj si vendar ravnatelj!"
Zaradi "višinskih" kot tudi "nižinskih" bolezni nekaterih je včasih v naših službah res precej hudo.
