Todorov je spomnil, da so s Kraškim zidarjem vse od svoje ustanovitve sklenili več poslov, na vprašanje, ali so bili v sežanskem podjetju redni plačniki, pa je odgovoril, da so spadali v rang podjetij, kot sta bila SCT in Vegrad.
Priča je izpovedala, da je bilo zlasti v letu 2012, ko je Kraški zidar tudi postal insolventen, več težav zaradi ustavitve plačil. Po treh, štirih mesecih se je moral Todorov sam osebno zglasiti na sedežu podjetja, da je dosegel vsaj polovico dogovorjenega izplačila.
Tudi sicer so v Kraškem zidarju po njegovih besedah "izsiljevali", da bi dobili diskonte, kljub temu pa so zamujali s plačili, obenem pa so svoje podizvajalce sistemsko preusmerjali nanje.
Todorov je tudi ocenil, da sta obtožena vedela, v kakšnem stanju je bil Kraški zidar in da bo končal v prisilni poravnavi. Pravzaprav bi se finančno prestrukturiranje podjetja moralo po njegovem mnenju zgoditi tri leta prej. Na vprašanje, od kod je to vedel, pa je odvrnil, da na podlagi njunega poslovanja, zavajanja upnikov ter dampinških cen.
Na vprašanje obrambe, ali je poznal bilance podjetja, pa je Todorov dejal, da je finančna bilanca "zelo relativen pojem, ki se ga da vedno prirediti".
Tožilstvo Lipanjetu in Komparetu očita kaznivo dejanje oškodovanja upnikov. Od aprila do julija 2012 naj bi obtožena nekatere upnike podjetja spravila v ugodnejši položaj, drugim pa povzročila veliko škodo. Tožilstvo ocenjuje, da naj bi upnike oškodovala za približno 600.000 evrov.