Pred več kot dvajsetimi leti, natančneje 16. julija 1998, je Ustavno sodišče v odločbi Up-275/97 razložilo, da se pomen začasne odredbe ne izčrpa le v zagotovitvi možnosti kasnejše izvršbe, pač pa tudi v tem, da začasno uredi sporno pravno razmerje. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave) zagotavlja učinkovito in dejansko izvrševanje človekovih pravic, zato mora biti na voljo tudi takšno pravno sredstvo, ki preprečuje, da bi med postopkom pred sodiščem prve stopnje prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Zato so dopustne tudi začasne odredbe z vsebino, ki se ujema s tožbenim zahtevkom in sporno pravno razmerje začasno uredi.
Ustavno sodišče je odločitev sprejelo v času, ko je veljal Zakon o izvršilnem postopku (ZIP), za odločitev pa je bila bistvena razlaga drugega odstavka 267. člena. A že naslednji dan po sprejetju odločbe Ustavnega sodišča (17. julija 1998) je bil objavljen Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Zavarovanje nedenarnih terjatev sedaj ureja 272. člen in njegove določbe so drugačne od določb 267. člena ZIP. Prvi in drugi odstavek se glasita:
"Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.
Upnik mora verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:
- nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena;
- da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode;
- da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku."
Novejša razlaga sodišč druge stopnje
V tako dolgem časovnem obdobju veljavnosti ZIZ so sodišča obravnavala veliko primerov, v katerih so tožniki ob uvedbi ali med pravdnim postopkom predlagali izdajo začasnih odredb, ki so se ujemale s tožbenimi zahtevki. V vsakem postopku pa so morala tudi razložiti, kaj je zakonski dejanski stan ureditvenih začasnih odredb (v nadaljevanju: UZO) oziroma katere materialnopravne predpostavke morajo biti podane. Ker se o tem Vrhovno sodišče praviloma ne more izreči (in se tudi ni), so pomembne odločbe sodišč druge stopnje, te pa so "nerazumljive, slabo utemeljene in neenotne".
Čeprav je ta trditev stara že pet let, je še zmeraj resnična. Tako Višje sodišče v Mariboru razlaga, da:
- so vse predpostavke iz drugega odstavka 272. člen ZIZ materialnopravne predpostavke za izdajo UZO;
- UZO ni mogoče izdati ob izpolnjevanju pogojev po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ;
- pri UZO prva alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ ni materialnopravna predpostavka.
Višje sodišče v Ljubljani razlaga, da:
- je izdaja UZO: "mogoča samo v nujnih in izjemoma upravičenih primerih, z restriktivnim tolmačenjem pojma ''nenadomestljiva škoda'' in ob tehtanju položajev obeh strank";
- morata biti kumulativno izpolnjena pogoja iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ;
- "Take začasne odredbe ni mogoče izdati, če upnik izkaže zgolj, da mu grozi težko nadomestljiva škoda ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje nastale upniku, ali nobenih posledic (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) [...] Pogoj, da dolžnik z izdano začasno odredbo ne bo utrpel nobene škode oz. ne bo trpel hujših posledic kot upnik brez izdane začasne odredbe, pri t. i. regulacijskih začasnih odredbah, kot že povedano, ne pride v poštev."
Višje sodišče v Celju:
- meni, da se določbi iz druge in tretje alineje drugega odstavka 272. člena uporabljata alternativno, in
- ob sklicevanju na citirano odločbo Ustavnega sodišča zaključi, da določbi prve in tretje alineje drugega odstavka 272. člena nista predpostavki za izdajo UZO, mora pa biti izpolnjena predpostavka t. i. reverzibilnosti.
Višje sodišče v Kopru navaja, da je izdaja UZO možna "zgolj v primeru verjetno izkazane in še posebej upravičene težko nadomestljive škode".
Razlaga v strokovni literaturi
Tudi v strokovni literaturi so mnenja avtorjev različna. Šipec opozarja, da je koncept UZO nastal v "zapletenih okoliščinah prehoda iz enega sistema začasnih odredb (ZIP) na drugega (po ZIZ)", v zvezi s citirano odločbo Ustavnega sodišča pa: "Obrazložitev odločbe zato lahko - zlasti ob naslanjanju na dele, iztrgane iz celote - vodi do različnih interpretacij." Glede predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ pa meni, da se lahko UZO izda na podlagi predpostavk iz druge alineje: "[i]n tudi v primeru, ko se bo upnik skliceval na tehtanje neugodnih posledic iz 3. alineje". Đorđević navaja, da pogoj reverzibilnosti iz odločbe Ustavnega sodišča ni dodatna predpostavka, temveč je zapisan v tretji alineji citiranega člena kot tehtanje neugodnih posledic. Pavlina meni, da predpostavka iz tretje alineje pri UZO ne pride v poštev, nadomeščen je "[s] splošno zahtevo, da mora biti ob zavrnilni sodbi za nasprotno stranko mogoče vzpostaviti prejšnje stanje". Pogorelčnik Vogrinc meni, da se UZO lahko izdajo tudi na podlagi predpostavke iz tretje alineje16 in da mora biti podana še predpostavka reverzibilnosti. Ob tem opozarja, da "mešanje teh dveh pogojev ni pravilno".
Lastna razlaga
Tudi za UZO velja, da morajo biti izkazana dejstva, ki se alternativno (izključevalno) podrejajo predpostavkama iz prvega odstavka 272. člena (že nastala ali bodoča "terjatev"), razlike pa obstajajo v razlagah, katere dodatne predpostavke (dejstva, ki se jim podrejajo) morajo biti izkazane in kakšen je njihov medsebojni odnos ...
Nadaljevanje članka za naročnike >> mag. Igor Strnad: Predpostavke ureditvenih začasnih odredb >> ali na portalu Pravna praksa, št. 6-7
>> Članek lahko preberete tudi, če niste naročnik.
