Osnova kritike je pravzaprav nekaj, kar me zanima že od nekdaj, in sicer razlogi za napačne sodbe. Patrick Burow na tem področju velja za eksperta in njegove ugotovitve bom verjetno v kratki prihodnosti predstavil, a tudi Thorsten Schleif, kateremu se bom posvetil danes, v tem vidi osrednji problem. Glavni razlog za padanje ugleda sodstva v Zvezni republiki Nemčiji naj bi bile predvsem krive in, kot jih imenuje, „škandalozne“ sodbe. Schleif odločno navaja, da ne glede na to, da obstaja cela vrsta zunanjih dejavnikov, pravilnost sodbe bo in ostaja odvisna od sodnika. Kritičen pogled na lastni stan je zato kljub nevarnosti, da bi ga kdo označil za „onesnaženje gnezda“ (nestbeschmutzung) potreben.
Na tem mestu izrecno poudarjam, da primerjave med situacijo niti eksplicitno niti implicitno med Republiko Slovenijo in ZR Nemčijo na tem mestu ne podajam. Kar se tiče statistike glede zaupanja v sodstvo - ker je teh podatkov resnično ogromno in se tudi razlikujejo - stopnja zaupanja med obema državama niti ni tako zelo različna. Druži nas tudi podoben kazenski postopek (kar je pravzaprav osnovni razlog, zakaj se rad ukvarjam z nemškimi avtorji) in s tem tudi podobne težave. A v nadaljevanju bo beseda o nemških in ne naših težavah. Primerjave si pa naj napravi vsak sam, jaz jih ne bom.
Če gremo torej po vrsti, Schleif navaja, da na ugled sodstva vplivajo primarno najprej krivične sodbe oz. t.i. sodne zmote, ki so praviloma obsodilne sodbe nedolžnih ljudi v kazenskem postopku. Odmevnih primerov te vrste je bilo v nemški sodni praksi kar nekaj, že nekaj let pa močno odmeva navedba sodnika zveznega sodišča Ralfa Eschenbacha, da naj bi bila vsaka četrta izrečena sodba te vrste. Nič manjši problem so po Schleifovem mnenju „škandalozne“ sodbe, kot označuje praviloma kazenske obsodilne sodbe (ne pa izključno), ob katerih je bilo sodišče nenavadno milo do obdolženega, in sicer tako, da je sodba „nasprotovala naravnemu občutku za pravičnost“ tako splošne kot strokovne javnosti. Te vrste sodb je občutno več in za večino njih se niti ne ve. Oba opisana pojava sta torej ključna za naraščanje nezaupanja v delo sodnikov in sodišč, tako Schleif.
Razlog za to najprej vidi v padanju vstopnih pogojev za kandidaturo sodnikov. Sodniki so lahko v preteklosti postali zgolj tisti študenti, ki so oba državna izpita napravili s tako imenovano predikatno (predikatsexamen) oceno, to je z oceno „popolnoma zadovoljivo“ (vollbefriedigend) ali višjo (dobro ali zelo dobro). Za ilustracijo - po javnih podatkih oceno „zelo dobro“ doseže pri drugem državnem izpitu le 0,1 odstotka študentov, oceno „dobro“ 2 odstotka in oceno „popolnoma zadovoljivo“ 17,4 odstotka študentov. Sodniki so tako sodili med 20 odstotkov najboljših študentov prava v državi. Zaradi padanja števila vpisanih na pravne fakultete in predvsem okoliščine, da so velike odvetniške pisarne v lovu na sodelavce bolj aktivne, so morale nekatere zvezne dežele že spustiti raven zahtev na oceno „zadovoljivo“ (ki jo sicer doseže približno 40 odstotkov študentov), prisoten pa je tudi lov na kandidate za sodnike v drugih zveznih državah.
S tem povezana je tudi problematika dojemanja smisla zaposlitve pri novejših generacijah. Atraktivnost poklicev, ki zahtevajo večjo prisotnost v pisarnah in dolge delovnike v njih, pri novejših generacijah pada. Mladi iščejo ravnovesje med zaposlitvijo in prostim časom in tudi njihovo povezanost, ki jim omogoča, da svoje delo opravljajo na prenosnem računalniku doma ali v naravi, ne da bi bili vezani na službene prostore. Ta tendenca se nadaljuje in generacija Y (rojeni med 1980 in 2000) je dobesedno rojena v takšno razumevanje zaposlitve.
Materialni pogoji za delo sodnikov, ki jih kritizira Schleif, v Nemčiji prav tako občutno odstopajo od tistih, ki jih lahko študenti prava dosežejo v zasebnem sektorju. Prvi tak pogoj je seveda plača. Prvostopenjski sodniki sodijo v plačno skupino R1, plača pa se v tej skupini, ki ima 12 stopenj razteza med 4358,44 in 6722,25 evra. Schleif odkrito navaja, da kot prvostopenjski sodnik z dvanajstimi leti prakse sprejema 3998 evrov neto plače, od katere plačuje približno 261 evrov zasebnega zdravstvenega zavarovanja, torej „dobi ven“, kot pravimo 3737 evrov. Razlike so sicer tudi med zveznimi državami in je recimo začetna plača sodnika na Bavarskem (4235 evrov bruto) tudi za 800 evrov višja od primerljive plače sodnika na Saškem (3347 evrov bruto). Schleif je sicer sodnik v zvezni deželi Severno Porenje-Vestfalija. Da bi razumeli njegove frustracije – velike odvetniške pisarne, ki „poberejo“ najboljše študente naveden zgoraj, nudijo začetnikom po Schlefiovih navedbah tudi do 140.000 evrov letne bruto plače, ob tem pa še pogosto obsežen dodaten program usposabljanja. Prav pri slednjem vidi Schleif največje pomanjkljivosti na kazenskem področju, zlasti odsotnost izobraževanja glede psihologije zasliševanja.
K tem osnovnim problemom in posledicam pa po navedbah Schleifa sodi še siceršnja slaba materialna opremljenost sodišč, zlasti na področju informatike, pa tudi sodnega osebja, zaradi česar morajo sodniki sami pisati sodbe in zapisnike, nositi spise, kopirati in faksirati in v nekaterih drastičnih primerih celo osebno vročati sodna pisanja. Prav tako kritizira sodniško normo, vzpostavljeno s sistemom izračuna potreb po osebju (ena izmed tistih luštnih dolgih nemških besed: Personalbedarfsberechnungssystem Pebb§y), ki ni realen, ker je vzpostavljen po povprečju zahtevnosti zadev in zato nujno neenakomeren za različno obremenjena sodišča. Sam obravnava na teden povprečno 12 kazenskih zadev, primerljivih z našo okrajno pristojnostjo. Na regionalnem sodišču (Landesgericht), primerljivem z našim okrožnim sodiščem trije senati s po tremi sodniki obravnavajo okoli 80 zadev letno (tako Schleif).
Schleif izrecno izpostavlja še nenavadne odnose med sodno upravo in sodniki. To razmerje je takšno, da sodnikom pogosto svetujejo, da ne uveljavljajo pravic, ki bi jim sicer po zakonu pripadale (recimo povrnitev stroškov za selitve), in je zgolj trma posameznikov tista, ki omogoča, da se to doseže. Se pa takšne zadeve nato pokažejo, kot ovira pri napredovanju. Pri napredovanjih nasploh ga moti, da se napredovanja pogosto izvedejo ob dogovarjanju izven uradnih kanalov in se neželenim kandidatom to tudi posredno in neformalno pove oz. se jim odsvetuje, da bi vztrajali. Nadalje tudi opozarja, da se nihče resno ne ukvarja s pojavom izgorelosti, ki je pri sodnikih dokaj pogosta.
K vsebinskim razlogom, zakaj se nemški sodniki odločajo za milejše kazni, ki nato predstavljajo pogosto zgoraj navedene „škandalozne“ sodbe, priljubljenosti pogojnih obsodb in izrecni zadržanosti pri odrejanju pripora se bom verjetno vrnil v naslednji kolumni.
Na začetku sem izrecno opozoril, da ne dajem primerjave med našim in nemškim sodstvom in razmerami pri njih, temveč zgolj navajam, kar piše Schleif. Na tem mestu se bom vendarle pregrešil – podobnost, ki je tako izrazita, da si ji ne morem izogniti, je v nečem, kar Schleif označuje s „sodniško mantro“. Ta se glasi nekako takole: „Pa saj nam gre v bistvu dobro“ (Eigentlich geht uns doch gut!). Ta mantra, tako Schleif, se cepi sodnikom vsak dan, teden za tednom in leto za letom ... In potem ni potrebna diskusija o težavah.
In tukaj bom postavil piko.
