Zveneč izraz resnica je še ena tistih resni(čnih)h zadev, ki jo pogosto doneče obravnavamo, izgovarjamo in zapisujemo, ne da bi se zares poglobljeno zamislili, kaj je zares pomeni. Beremo, da je resnica vse, kar je v skladu s tem, kar je in obstaja, kar se ujema z določenimi dejstvi in realnostjo in kar se spozna ali ugotovi. Tako naj bi znanost odkrivala objektivno resnico kot protiutež njeni subjektivni različici, poskušamo razločevati med resnicami in neresnicami, iščemo bistvene lastnosti ali značilnosti nečesa in dokazujemo, da zatrjevano ni plod naše domišljije.
Že Seneka mlajši je trdil, da resnica nikoli ne umre, ker ni nič bolj resničnega od nje in njena govorica je preprosta. Če nameravamo opisati resnico, pustimo eleganco krojaču, je rekel Albert Einstein, če zapremo vrata vsem napakam, bo tudi resnica ostala zunaj, je modroval Rabindranath Tagore. Kitajski pregovor pravi, da kdor išče resnico, jo mora znati prenesti, tudi prijateljem je treba povedati resnico v obraz (Ivan Cankar), resnica ni prav nič odvisna od števila ljudi, ki so o njej prepričani (Paul Claudel), je kot religija, saj ima dva sovražnika, preveč in premalo (Samuel Butler), je kot sonce, ker zaradi nje vse vidimo, ne moremo pa je gledati (Victor Hugo), ima več obrazov za razliko od laži, ki ima samo enega (Georges Schehade), z ustrežljivostjo si pridobimo prijatelje, z resnico pa sovražnike (Publij Terencij Afer). Kadar se resnica pokopava, je razmišljal Émile Zola, kadar se ji ne dopušča, da bi kot bilka prodrla na površino, ona ne miruje, ker takrat zbere svojo moč in se prebije z eksplozivno silo. Publilij Sir je smelo povedal, da lahko tudi laž postane resnica, če vladar tako odredi, sicer pa je dovolj zgovoren, kdor govori resnico. Podkupljen sodnik slabo razišče resnico (Horacij), jeza ovira duhá, da je ne more videti, imamo pa, hvala bogu, umetnost, da ne bi umrli od resnice (Friedrich Nietzsche). Vincit omnia veritas - resnica vse premaga, veritas praevalet solemnitati - resnica prevlada nad obliko, amicus Plato, sed magis amica veritas – Platon je prijatelj, toda večja prijateljica je resnica.
Ako želimo s frazemom pravica skazica/izkazica povedati, da se pravica na koncu vedno izkaže, da je pravično delovanje vedno nagrajeno, se nam spontano porodi upanje, da lahko kaj takšnega pričakujemo tudi od resnicoljubnosti. Toda ko je bil Fran Levstik pred poldrugim stoletjem prisiljen ukiniti svoj legendarni satirični list Pavliha zaradi političnega besnenja in zoperstavljanja, se je potožil, da je to storil zato, “ker legati neče, a resnice govoriti ne sme …”
Kako zelo ga razumem, čeprav si imenitni pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in jezikoslovec bržda ni izposodil imena za svoj časopis od naše družine! 
Naj bo že kakor koli, ni je tako velike resnice, da se ne bi dalo pred njo ubežati, toda naša edina dolžnost je, kot pravi Richard Bach, da smo pošteni do sebe, naša vest je merilo iskrenosti glede lastne sebičnosti, zato jo moramo pazljivo poslušati. Zategadelj je na našem zatohlem šentflorjanskem zapečku še toliko bolj pomembno neomajno stališče vsestranskega ustvarjalca in angažiranega misleca Vinka Möderndorferja, da je prav umetnost poklicana, da kaže času, posamezniku in narodu nepopačeno zrcalo, kajti bistvo umetniškega ustvarjanja je izpovedovanje resnicekar je v današnjem času brezsrčnega hrematizma nemara usodnega pomena. Seveda bi takšno resnicoljubno držo pričakovali tudi od novinarjev, intelektualcev, političnih voditeljev in vseh, ki režejo, krojijo, šivajo in prodajajo naš vsakdan …
Kakopak niti pravo ne sme in ne more biti brez resnice, s katero želimo doseči pravičnost in preprečiti krivice. Sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku, morajo po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Enako pazljivo so dolžni preizkusiti in ugotoviti obremenilna in razbremenilna dejstva, pri čemer uporabljajo različna dokazna sredstva, na primer hišno in osebno preiskavo, zaseg predmetov, zaslišanje obdolženca in prič, ogled in izvedenstvo. Priče je treba opomniti, da so dolžne govoriti resnico in da ne smejo ničesar zamolčati, nato pa jih opozoriti, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje. V pravdnem postopku morajo tudi stranke, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati svoje pravice. Sodišče se po svojem prepričanju odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.
Pred sodišči v ZDA in verjetno še v kakšni državi, ki se ponaša z anglosaškim pravom ali močnejšim krščanskim izročilom, prisegajo na Biblijo in prosijo za pomoč Boga (I swear that the evidence that I shall give shall be the truth, the whole truth, and nothing but the truth, so help me God), kar utegne koristiti resnici, saj denimo psiholog Dan Ariely dokazuje, da je mogoče nepoštenost zmanjšati tudi z zaobljubami, nadzorom in moralnimi opomniki (etičnimi kodeksi).
Resnica rada mutira. Po izboru slovarja Oxford Dictionary je na primer post-truth (poresnica) postala beseda leta 2016 in označuje stanje, v katerem so objektivna dejstva manj pomembna kot vpliv na emocije in osebna prepričanja, kar pomeni, da smo zdrsnili v realnost, v kateri so informacije tako zamegljene in nenadzorovane, recimo v propagandi, da resnica sama ničesar (več) ne pomeni. Leto dni kasneje je založba slovarjev Collins takšno “priznanje” podelila frazi fake news (lažne novice), ki so neresnične in pogosto senzacionalne informacije, razširjene pod krinko poročanja novic, katere prepogosto najdemo v izjavah politikov, družbenih in medijskih analitikov, v naslovih časopisov in kajpak na javnem pljuvalniku z imenom twitter.
Kaj je torej Resnica? So to informacije, ki jih prejmemo s pomočjo vida, sluha, vonja, tipa in okusa, ali morda izsledki, ki jih zmore dokazati prevladujoča materialistična znanost na osnovi grandiozne predpostavke o neodvisnem obstoju zunanjega sveta, ali pa je vse, kar občutimo in izmerimo, pretežno iluzija, onkraj katere se lahko prebije le najširša zavest, o čemer pričajo starodavni duhovni in filozofski spisi in najnovejša znanstvena odkritja onkraj materialistične paradigme?
Tole je recimo odlomek iz knjige Richarda Bacha z naslovom Iluzije: prigode upornega mesije (Iskanja, 2013), v katerem glavni protagonist razsvetljeno preoblikuje vprašanje svojemu mesijanskemu letalskemu prijatelju, ali lahko zakorači skozi zid:
To je vprašanje: kako lahko iluzijo omejenega občutka identitete v tej veri v kontinuiteto prostora in časa, izraženo kot tvoje telo, spraviš skozi iluzijo materialne prepreke, imenovane zid?
Kako naj potemtakem “v resnici” živimo, če je svet naokoli nas iluzija, sanje, projekcija uma, virtualna resničnost, film ali nekaj podobno fantastičnega kot prikazujejo odlični filmi Matrica, Izvor in Trumanow show? Smo res vsi prevaranti, ker se pretvarjamo, da smo nekaj, kar nismo? O tem razmišlja Adrian Kezele v knjigi Viveka: glas notranjega učitelja (Chiara, 2020), navdahnjen s spisom Vivekačudamani, o kronskem dragulju razlikovanja, ki ga je pred približno 1200 leti najverjetneje napisal indijski modrec Adi Šankara, čeravno se zdi, da gre za skupinski projekt s številnimi revizijami. Čeprav je živel le 32 let, je bil čudežni otrok, saj se je že pri osmih letih odločil, da bo puščavnik, sanjasi, do štirinajstega leta naj bi napisal več kot tristo različnih komentarjev o svetih zapisih in tudi lastna, izvirna besedila, potem pa je potoval po Indiji in predajal znanje o Atmanu in Brahmanu. Zasnoval je štiri središča znanja in še dandanes imajo Šankaračarje, varuhi njegovega izročila, tu svoje sedeže.
Če želimo odpraviti problem iluzije, jo moramo ločiti od resnice, ta veščina pa se imenuje moč razločevanja - viveka. Tako kot se bolezni ne da pozdraviti le z izgovarjanjem imena zdravila, tako niso možna globlja dojetja, če si pomagamo le s teorijo. Na področju duhovnosti je valuta izkušnja, pravi Kezele, toda v človeški naravi je, da si ustvarja prepričanja, vzorce in merila, radi se “vozimo na avtopilotu,” nagnjeni smo k čislanju in sledenju gurujem, svetim in posvetnim avtoritetam, čeprav jih morda izberemo povsem subjektivno in brez kritične distance.
Pravilen opis resničnosti je advaita, ki uči, da je vse, kar vidimo, čutimo in doživljamo, neke vrste utvara, je “miriada odsevov nedualne resničnosti enega.” Advaita je edinstvena, ker dovoljuje le eno resnico oziroma le prave odgovore, ki so znanje (vidja), če pa jih ne vemo, je to neznanje (avidja). Ena najsvetlejših izjav advaite je vse je Eno, kar pomeni, da ni ničesar drugega, vse kar vidimo, so migotajoči odsevi naših misli, maya, to kar ni in včasih nosi božanstveno ime Maya.
Vsakdo mora sam dojeti pravo naravo resničnosti z očmi jasnega spoznanja, nas uči Vivekačudamani, nikoli, prav nikdar se tega ne more storiti s pomočjo druge osebe, pa če je ta še tako modra. Kar je Mesec, je treba videti na lastne oči, le kako bi lahko to namesto nas storil kdo drug!? Tudi Kezele nas svari pred guruiziranjem, kajti “tam zunaj, nekje v svetu, ni Guruja,” sami smo, vsa sredstva in potrebna orodja so v naši zavesti, zato se na nikogar ne smemo zanašati. Mojstri in raznoliki učbeniki prepogosto poučujejo z udobne in varne pozicije, da ostajajo na obali, ne da bi zakoračili v reko in jo preplavali ali preveslali, učeči se človek pa mora preiti na drugi breg s svojimi lastnimi močmi, podprt z Božjo milostjo/naravnim tokom stvari.
Prvi pogoj za učenje viveke in doseganje mokše ali osvoboditve je, da smo zavestna bitja, potrebujemo mumukšuto, gorečo željo po osvoboditvi iz okov iluzije. Drugi pogoj je vairagja, pripravljenost, da se odpovemo vsemu ali izgubimo vse med procesom osvobajanja. Potrebujemo tudi neprekinjeno usmeritev k cilju (sama), razumevanje, da resnice ne bomo odkrili s čutno zaznavo (dama), zdržljivost (titikša), sprejemanje dobre presoje uma kot edinega merila za resničnost izrečenih ali zapisanih naukov (šradha) in prakso umirjanja uma vse do negibnega stanja zavesti (samadhana), denimo z integralno meditacijo.
Vivekačudamani prepoznava pet plasti ali ovojev - koš, ki se zavijejo okoli Sebstva - Atmana, tistega, kar smo, in s katerimi se običajno poistovetimo: telo iz hrane, naša fizična pojavnost (anamajakoša), telo iz energije (pranamajakoša), telo iz uma (manomajakoša), telo iz znanja (vidžnanamajakoša) in telo iz blaženosti (anandamajakoša). Ni naključje, da je v poimenovanje vseh teles ali ovojev vključena beseda maja (maya), iluzija, tisto, kar ni. Komentatorji večinoma svetujejo učencem, da se poistovetijo z resničnim Sebstvom, duh viveke pa želi, da se prenehamo identificirati s čemerkoli. Kogar je pičila kača neznanja, si ne bo mogel pomagati z Vedami, spisi, mantrami in zdravili, kajti pozdravil se bo lahko le z znanjem o Absolutnem.
Kdor si iskreno prizadeva za osvoboditev, mora marljivo prečiščevati um. Kezele nas vabi, da razmislimo, kaj vemo zanesljivo, brez kakršnegakoli možnega dvoma, in če odgovorimo na to vprašanje, smo našli svojo trdno in oporno Arhimedovo točko, ne da bi nam bilo treba z vzvodom premakniti Zemljo. Resnični viveka odgovor, o katerem ne moremo dvomiti, je na primer trditev ZAVEST OBSTAJA. Zdaj smo v svetu idej in misli, kjer prebiva tudi Maya, vsemogočna mojstrica utvar; če nas ujame, bo naša resničnost iluzorna. V advaiti so razložene Mayine značilnosti, da je denimo večna, izmuzljiva, privlačna in obetavna, da prekriva, skriva, projicira in ustvarja. Ima tri moči – gune, ki omogočajo skrivanje in potvarjanje, projiciranje in ustvarjanje, oponašanje in odsevanje. Kreiranje iluzij se dogaja le v manomajakoši, votlini uma, druga telesa pri tem ne sodelujejo. Ko um preslepi dušo (Atmana), katere narava je svobodna, nenavezana čista zavest, in jo naveže na vezi raznih teles, um prisili človeka, da tava po svetu z jaz-in-moje-občutkom (ahamkar) in zaman išče osvobajajoče razodetje. Toda v votlini uma se nahajata budhi, intelekt, ki je sposoben razločevati - vivekizirati, in čita, sposobnost osveščanja. Budhi je nekoč v pradavnini osmislil znake, znamenja in simbole v jezik kot edino orodje, ki bo povrnilo izgubljeno zavedanje celote, ker to ni le zvok, ki prenaša pomen, marveč je mnogo več, saj je bistveno bolj povezan z razmišljanjem kot govorjenjem. Um včasih preskoči določene korake in jemlje določene misli in besede kot samoumevne, kompleksnost teh konstruktov pa povečuje verjetnost napake v umu – iluzijo.
Kot nam še pove Adrian, lahko budhi uporabi viveko za katerokoli besedo (idejo) z jezikom kot poljem delovanja, pri čemer mora najti dejavnik oziroma lastnost za razlikovanje različnih besed in ugotavljanje njihove zanesljive identitete, ki se imenuje lakšana. Pomagamo si lahko z devetimi pravili ali kriteriji viveke, ki jih bomo poskušali preveriti na izjavi JEM JABOLKO, ali je to resnica ali ne. Če z nobenim ne zavrnemo te trditve, bo to pomenilo, da gre za resnico.
Prvo pravilo zahteva zavračanje konstruktov kategorij (nadsistemov idej iste kategorije) in konceptualnih konstruktov (idej, katerih razumevanje zahteva druge ideje). Jabolko je sicer lahko nadkonstrukt posameznih sort (jonagold, zlati delišes, granny smith, topaz idr.), vendar je dovolj specifično in točno, čeprav ni docela čisto in nedeljivo, poleg tega ne potrebujemo drugih pojmov, da bi ga razumeli. Tudi glagol jesti (jem) zdrži to presojo, če v okviru te vaje pretirano ne kompliciramo. Če bi recimo preverjali resničnost sestavljenke “prevozno sredstvo”, jo ne bi odnesli tako zlahka, kajti gre za zelo širok konstrukt različnih kategorij, na primer avtomobilov, tovornjakov, vlakov, letal, raket, čolnov in ladij, pa tudi izraza “prevozno” in “sredstvo” vsem nista vsem enako točno razumljiva, niti ne njuna povezava.
Drugo pravilo pravi, da se ideja (beseda, pomen, stvar) ne more določiti z izključevanjem drugih podskupin iste kategorije brez kristalno čiste definicije lakšane. Če jem jabolko, mi tega početja ni treba pojasniti še negativno, češ, da ne uživam hruške ali grizem čipsa ali ne počnem česa drugega; opis moje dejavnosti je dokaj precizen.
Tretji kriterij je zavračanje zaradi naučenega znanja; ker našo izjavo lahko razume “zdrava oseba z osnovno šolo”, izpolnjuje pogoje za viveka odgovor. Po četrtem pravilu moramo nekaj zavreči, če vsebuje preneseni pomen, po petem, če gre za napačno premiso, kar oboje ni treba v konkretnem primeru. Če moramo neko izjavo dodatno pojasnjevati, je nejasna, zato jo moramo v skladu s šestim pravilom zavreči zaradi kompleksnosti. Sedmo pravilo ne dovoljuje redunance, nepotrebnega ponavljanja, okraskov, odvečnih pridevnikov in pretiranega opisovanja. Ko študent to dela, hudomušno zapiše Kezele, to običajno pomeni, da je njegov budhi zaspal in so njegovo manomajakošo prevzela čustva in “mentalni paraziti.”
Če izjava zadovolji prvih sedem pravil, sledita zadnji dve pozitivni pravili, ki se redko pojavljata: sprejemanje zaradi nasprotij in sprejemanje najbolj točnega pomena. Če bi na primer iskali pomembno značilnost ali lakšano za idejo “brez nog”, bi bila na podlagi osmega pravila ustrezna beseda “negibnost,” zadnje pravilo pa dovoljuje zgolj relativno natančnost, če pač ni mogoča popolna preciznost.
“Kaj naj z vsem tem?” nas na koncu svoje izjemne umetnine sprašuje Adrian Kezele, in nam ponuja vaje za prečiščevanje uma in delo z mentorjem, ter nam svetuje intenzivno pisanje, ki je edino učinkovito sredstvo za preizpraševanje lastnega razmišljanja. Med procesom dekonstrukcije iluzije nas bo verjetno vsaj občasno popadel strah ali nelagodje, kar je vredno potrpeti na poti v mokšo, osvoboditev iz ujetništva. Čakajo nas trajen občutek notranje blaženosti, neodvisen od zunanjih okoliščin (ananda), občutek izpolnjenosti (punja) in individualizirana, usmerjena in brezpogojna ljubezen (prema).
Ekam evadvitjam, eno brez drugega, to je še en način ubeseditve veličastne teze, da je zavest edina resničnost, da vesolje nima središča, zato se nihče ne bi smel postavljati v sredino. Naj se poslovimo s slikovitim opisom osvobojenega človeka, ki ga prek Adriana sporoča starodavni spis Vivekačudamani:
Zakoreninjen v večnem področju zavesti tava po svetu,
včasih kot norec, včasih kot otrok. Lahko bi bil videti kot duh;
lahko bi bil pijan, lahko oblečen, ali pa brez oblek.
Hodi sam, utelešenje želje brez želja, ali pa uživa v vsem,
večno zadovoljen z vsenavzočim Sebstvom.
Včasih je bedak. Včasih modrec. Lahko bi bil kralj
veličastnega sijaja. Včasih nemiren tava naokoli,
včasih je miren, negiben kot piton. Včasih ga spoštujejo,
včasih žalijo, včasih ga nihče ne pozna. Takšno je, vidite,
življenje osvobojenega, ki ves čas uživa v večni blaženosti.
Iskanje resnice s pomočjo viveke je “vaja v vrvohodstvu,” katere uspeh je odvisen od raznovrstnih inteligenc in duhovne vztrajnosti slehernika ter njegove drznosti, da neumorno pogleduje skozi Galilejev teleskop in se zaveda vsega res resničnega, kar trajno vibrira onkraj materialističnega prepričanja. Ljubezen in lepota sta najgloblji resnici in človek je s svojim domnevnim resničnim svetom le mrvica celote. Vsak prerojen posameznik pomeni etični, moralni in spiritualni pričetek in nadaljevanje ozaveščene manjšine in večine ter nekoč celotnega planeta, kar je nujen pogoj za preživetje človeške civilizacije.
Ali če uporabimo Bachov test za ugotovitev, ali je je naše poslanstvo na Zemlji končano: če smo živi, še ni …
