Vladavina prava je ena izmed rakavih ran delovanja Evropske unije. Številne države članice na vseh njenih koncih različno uresničujejo vladavino prava. Nekatere države članice in njihove oblasti se denimo poslužujejo namišljenih sodnih procesov za pregon civilnodružbenih in političnih nasprotnikov. Druge so v zadnjem desetletju ali več dovolile čezmeren vpliv tujega kapitala na delovanje njihovih institucij, predvsem iz nekdanje Sovjetske zveze. Države članice iz srednje in vzhodne Evrope se po drugi strani soočajo z njimi specifičnimi problemi, saj vrednote in načela demokratične in pravne države še vedno niso ponotranjene. Nekatere države kot sta Bolgarija in Romunija so že od vstopa v Evropsko unijo pod neposrednim nadzorom Evropske komisije glede uresničevanja vladavina prava v konkretnih sodnih postopkih. Številne države se soočajo s pomanjkljivim delovanjem državnih institucij in posledično šibkim zaupanjem javnosti vanje.
Evropska komisija predstavlja poročilo o vladavini prava kot »novo preventivno orodje in del novega letnega mehanizma za spoštovanje vladavine prava«. Poročilo sestavlja uvodno splošno poglavje in sedemindvajset poglavij o uresničevanju vladavine prava v sedemindvajsetih državah članicah. Evropska komisija deležnikom sporoča, da so bila vsa nacionalna poročila pripravljena v sodelovanju z deležniki na »objektivnem in nepristranskem temelju« (Splošno poglavje Poročila, str. 4). Evropska komisija v poročilu iz neznanih razlogov ne podaja priporočil za izboljšanje vladavine prava.
Poročilo o vladavini prava Evropske komisije je metodološko šibko, saj je metodologija na kratko pojasnjena in obrazložena le v kratkem skupnem ločenem dokumentu. Posamezna državna poročila ne vsebujejo ločenega metodološka pojasnila. Hkrati splošno metodološko pojasnilo ne vsebuje nobenih sklicevanj na mednarodne sprejete opredelitve pojma vladavine prave kot tudi ne vključuje nobenih referenc na dela vodilnih svetovnih strokovnjakov s področja vladavine prava. Podaja svoje razumevanje vladavine prava, brez sklicevanja na kakršnakoli teoretična dela o vladavini prava. Pojasnilo o metodologiji vladavine prave vsebuje le dve opombi pod črto. Ali morda avtorji poročila menijo, da so sami skovali pojem in opredelitev vladavine prava?
Zanimivo je, da poročilo o vladavini prava v Sloveniji vsebuje 20 strani in kar 95 opomb pod črto. Večina poročila je deskriptivne narave, analize je zelo malo. Večina opomb se sklicuje na vire iz različnih vej slovenskih državne oblasti, pravne vire slovenskega pravnega reda, vire Evropske unije, Sveta Evrope, pri čemer najdemo zelo redke civilnodružbene vire. Poročilo popolno zanemarja različne raziskovalne študije in publikacije raziskovalcev, ki se doma in v tujini ukvarjajo z vladavino prava v Sloveniji. V literaturi je sicer navedeno, da so se avtorji poročila sestali s predstavniki različnih državnih in paradržavnih institucij ter civilne družbe, tako iz Slovenije in tujine, vendar iz neznanih razlogov Evropska komisija ni objavila imen in priimkov posameznih deležnikov, ki so sodelovali v teh pogovorih. Ali so njihova imena skrivnost? Kot tudi ni jasna metodologija, kako so pripravljavci poročila izbirali deležnike in posameznike za svoje pogovore. Še več, Komisija v svojem poročilu ni pojasnila, zakaj je opravila pogovore le z nekaterimi državnimi ustanovami in organizacijami civilne družbe, z drugimi pa ne. Iz priloge izhaja, da Evropska komisija ni opravila pogovorov s strokovnjaki ustavnega prava iz akademskih in raziskovalnih ustanov.
Evropska komisija zelo dobro pozna (ne)delovanje pravne države in uresničevanje vladavine prava v slovenski družbi. Navsezadnje ima svoje predstavništvo v Ljubljani, ki ga vodi slovenski državljan. Pri pripravi poročila so zagotovo sodelovali evropski javni uslužbenci slovenskih korenin. Zato morebitno odsotnost določene teme ali njeno pomanjkljivo obravnavo ne gre pripisati njihovi nevednosti ali površnosti, kot ugibajo nekateri komentarji, temveč načrtni (ne)izbiri tem in prostora, ki jim ga poročilo namenja.
Evropska komisija vsaj v nekaterih delih poglavja o vladavini prava v slovenski družbi izpostavlja že znane težave pri delovanju slovenske demokratične in pravne države. Poročilo denimo izpostavlja »nizko do povprečno« raven zaznane neodvisnosti sodstva v slovenski družbi (3. stran poročila o stanju vladavine prava v Sloveniji). A v tem oddelku avtorji iz neznanih razlogov izpuščajo eno izmed poglavitnih težav slovenskega sodstva, in sicer šibko notranjo neodvisnost slovenske sodne veje oblasti. Poročilo popolnoma cenzurira pregon sodnikov oporečnikov, ki pogumno opozarjajo na pomanjkljivosti v slovenskem sodstvu in so žrtve vrste povračilnih dejanj. Po drugi strani poročilo upravičeno opozarja na sistematične težave pri objavi in dostopu do pravnomočnih sodb slovenskih sodišč (5. stran).
Poročilo podrobno obravnava delovanje Komisije za preprečevanje korupcije. Ugotavlja, da slovenski pravni red podaja normativno podlago za preprečevanje korupcije, a sporoča, da Komisiji pri njenem delovanju »… umanjkajo finančni in človeški viri …« (str. 8-9). Zato zaključuje, da »… obstajajo posebni izzivi pri zagotavljanju uspešnih pregonov« (str. 10). Poročilo v podpoglavju o medijskem pluralizmu izpostavlja, da »prebivalstvo pogosto dojema še posebej velike medije v Sloveniji kot politično pristranske« (str. 12). Opozarja tudi na dolgotrajno trajanje postopkov pred Ustavnim sodiščem (str. 15). Poročilo Evropske komisije se konča nekje na sredi poti, saj ne vsebuje niti zaključka niti predhodne analize, kaj šele priporočil. V nekaterih delih je zelo površno in enostransko (glede delovanja sodstva), v drugih pa zelo natančno (denimo glede težav pri delovanju Komisije za preprečevanje korupcije). Kakšna je torej dodana vrednost pretežno opisnega poročila?
Evropska komisija je z objavo poročil za vseh sedemindvajset držav članic storila velik korak naprej pri nadzoru nad uresničevanjem vladavine prava. Kot pri vsakih začetnih korakih, se vsaj v poročilu o stanju vladavine prava v Sloveniji pojavlja veliko pomanjkljivosti, nedoslednosti in spregledov. Poročilo po drugi strani vsebuje številne odstavke, ki natančno opisujejo nekatera temna poglavja uresničevanja vladavine prava v slovenskem pravnem redu. Če Evropska komisija želi, da bo poročilo lahko v prihodnjih letih postalo bolj kredibilno in legitimno poročilo o stanju vladavine prava v državah članicah, mora izboljšati metodologijo in zagotoviti enako obravnavo vseh stranpoti vladavine prava v državah članicah. Zagotoviti mora tudi obravnavo vseh držav članic z enakimi kriteriji. V nasprotnem primeru, bo Evropska komisija in njeno poročilo ostala papirnati tiger, s katerimi se lahko politične veljakinje in veljaki po potrebi medsebojno obtožujejo. Spoštovanje vladavine prava je predustavna vrednota, ki se ne sme še naprej zlorabljati za kratkoročne politične igrice in ideološke zlorabe.
