Tisti, ki smo zgodnje otroštvo preživljali v nekdanji jugoslovanski državi, smo duhove preteklih dni v času odraščanja spoznavali večinoma le bežno. Duhovi prejšnjega nedemokratičnega režima po padcu železne zavese niso kar izginili, temveč so še naprej strašili in strašijo v institucijah slovenske demokratične in pravne države ter na splošno v slovenski družbi. Prav ti duhovi preteklih dni se sprehajajo med vrsticami zgodb novega knjižnega dela Antona Tomažiča, Zlom: Zgodbe iz Jugoslavije (Zavod Iskreni, Ljubljana, 2020). Avtor je pred dvema letoma že izdal delo o slovenski pomladi (V objemu slovenske pomladi, Mohorjeva založba, Celovec, 2018). V slovenski pravni skupnosti in družbi je znan kot akter in pričevalec slovenske demokratizacije in osamosvojitve ter kot ustvarjalen človek na različnih področjih.
Knjigo sestavlja pet literarnih zgodb ter uvodno in zaključno poglavje. Tomažič v zgodbah opisuje vsakdanje zgodbe iz poklicnega in zasebnega življenja običajnih ljudi, ki so se znašli v kolesju nekdanjega jugoslovanskega aparata. Izpostavlja njegove nesmiselnosti, ki so tlakovale in določale življenjske poti običajnih ljudi. V zadnjih letih in desetletjih so bila v slovenskem prostoru sicer objavljena številna znanstvena dela o kršitvah vladavine prava in človekovih pravic v nekdanjem jugoslovanskem režimu. Zasledimo pa lahko manj literarnih, kaj šele gledaliških, televizijskih in filmskih poskusov upodobitve vsakodnevnega življenja in ekscesov nekdanjega totalitarnega režima.
Avtor zgodbe pripoveduje tako življenjsko, da se bralcu hitro ustvari občutek, da je vsaj nekatere doživel tudi sam. Hudomušno razgalja različne samovoljne prakse, a prepušča bralcu, da si sam ustvari svoje mnenje. Knjigo Zlom: Zgodbe iz Jugoslavije, sestavljajo zgodbe o majhnih delčkih nekdanjega režima, o majhnih in velikih nečednostih ter nepravilnostih, o komfortnosti večine ljudi, o junaštvih, zmagah in porazih njihovih junakih. V prvi zgodbi Zlom avtor pripoveduje zgodbo o velikem industrijskem kompleksu Megastroj, kjer se pojavljajo slabe poslovne prakse pri postavljanju novih elektrarn. Kjer vodstvo podjetja celo promovira tiste, ki so zanje odgovorni, pri čemer pa tiste, ki nanje opozarjajo, šikanira. Druga zgodba Drugačen opisuje, kaj vse se lahko zgodi narobe na sindikalnem izletu, in podaja posredno kritiko o družbeni komfortnosti in poskusu utišanja žvižgačev.
Avtor v tretji zgodbi Narodna sprava opisuje težave glavnega junaka pri organizaciji kulturnega večera v Megastroju, kamor je povabil kritičnega profesorja, ki naj bi spregovoril tudi o narodni spravi. Različni samoupravni organi nato z različnimi komičnimi zapleti poskušajo preprečiti izvedbo večera. Zapleti med junaki četrte zgodbe V ujetništvu Zlatoroga pokažejo, kako sporne prakse lahko vplivajo na družinske in prijateljske odnose. Peta zgodba Brada četniška je v bistvu zgodba upornika brez razloga in upanja na uspeh, kjer so vsi deležniki ujetniki nekaterih nenapisanih samovoljnih praks, ki so bile po godu takratnih vladajočih elit.
Avtorjeve zgodbe izhajajo iz njega samega in njegove mladosti. Tomažičevi junaki so tudi na papirju filmski, kar ni presenečenje, saj je bilo nekaj zgodb že pred desetletji napisano v obliki scenarija, ki (še) ni prišel na televizijske in filmske zaslone. Avtor bralcem v Zlomu podaja pogled v nas same, naše okolje in odnos do polpretekle zgodovine. Bralke in bralce starejše generacije bodo v junakih Tomažičevih zgodb morda prepoznali veliko praks iz njihovega zasebnega in družinskega življenja. Po drugi strani pa posamezna sporočila avtorjevih zgodb niso tuja tudi mlajši in srednji generacij. Duhovi prejšnjih dni, ki tako očitno vejejo iz avtorjevih zgodb, so še kako prisotni v sodobni slovenski družbi. Kdorkoli živi v slovenski družbi, dodobra pozna sporočila avtorjevih zgodb.
Zgodbe odlikujejo prikazi sistematične in vsesplošne družbene komfortnosti, ki kaže, da so (nekateri) posamezniki v zameno za nekaj socialističnih privilegijev pripravljeni zamižati na obe očesi tudi spričo najočitnejših posegov v človekovo dostojanstvo. Avtor je like v vseh zgodbah izoblikoval in predstavil tako, da so dostopni širšemu bralstvu. Njegovi liki v poklicnem in zasebnem življenju sprejemajo odločitve po zgledu Havlovega prodajalca zelenjave, ki v izogib težavam s totalitarno oblastjo, vsako jutro na okno svoje trgovine izobesi socialističen slogan Delavci vseh dežel, združite se!.
Avtor v zaključku knjige, v njenem zadnjem poglavju z naslovom Formula za spravo poziva k spravi. Zapiše: »Zakaj se ne bi vsaj nekaj ljudi dobre volje malo potrudilo in skušalo narediti koraka naprej?« Ugotovimo lahko, da je avtor že z objavo pričujočega dela prispeval svoj delček k poskusu slovenskega pomirjanja in sobivanja. Do prave sprave verjetno nikoli ne bo prišlo, saj so v svobodni demokratični družbi različni pogledi na polpreteklo zgodovino ne samo zaželeni, temveč nujni za njeno uspešno delovanje. Nevarnost za obstoj in preživetje svobodne demokratične družbe je predvsem prevladujoč molk »samooklicanih« elitnih kulturnih krogov, ki jugoslovanskemu obdobju in njegovim samovoljnim praksam skoraj ne posveča pozornosti.
Tomažičevo delo Zlom: Zgodbe iz Jugoslavije je zato dobrodošel, pogumen in izviren prispevek k ustvarjanju kolektivnega spomina o stranpoteh nekdanje države in režima. Avtorjeve vsakdanje zgodbe iz življenja običajnih ljudi v jugoslovanskem režimu pozivajo avdiovizualne ustvarjalce k upodobitvi na malih zaslonih in na velikem platnu. Slovensko javnost knjiga opominja, da zaradi nevarnosti njihove ponovitve ne gre pozabiti samovoljnih praks nekdanje jugoslovanske države, ki je v imenu slepih ciljev posegala v človekovo dostojanstvo tako v zasebnem kot tudi v javnem življenju.
