Cerkev v denacionalizacijskem postopku terja vrnitev omenjenih nepremičnin kot tudi vojaškega smučišča Viševnik in še nekaterih drugih, o katerih kljub okoli sedemdesetim izdanim delnim odločbam v tej zadevi še ni bilo v celoti odločeno. Postopki se že 28 let selijo z upravne enote na ministrstva, od tam na sodišča in nazaj na radovljiško upravno enoto. Ta pa je v novem ugotovitvenem postopku zdaj ugotovila, da nepremičnine, ki jih Cerkev zahteva nazaj, sploh niso bile podržavljene. V času nacionalizacije naj bi bile namreč že v lasti in posesti države. Tedanji Ljubljanski škofiji jih je namreč že leta 1941 odvzel nemški rajh.
To pomeni, da bi morala Cerkev zahtevek za vrnitev oddati na podlagi zakona o ravnanju s premoženjem iz leta 1946, ki je bil namenjen lastnikom, ki so jim premoženje odvzeli med okupacijo. Naj ugotovi, ali je bila podana zahteva po tem zakonu, je radovljiško upravno enoto napotilo upravno sodišče v enem od preteklih postopkov iz oktobra lani, ko je odpravilo odločbo ministrstva za okolje iz julija 2018, ko je to Nadškofiji Ljubljana namesto vrnitve nepremičnin odmerilo okoli 185.000 evrov odškodnine v obliki državnih obveznic.
Pravni zastopniki današnje Nadškofije Ljubljana trdijo, da so bile omenjene nepremičnine odvzete na podlagi predpisov o agrarni reformi, še preden bi se iztekel morebitni rok za vlogo na podlagi zakona iz 1946, še piše Dnevnik. Časniku tudi ni uspelo dobiti pojasnil, na katere površine konkretno se nanaša zadnja odločba in za koliko hektarjev gre.
