Letos spomladi je pri britanski založbi William Collins izšla njena izvrstna knjiga »Putinovi ljudje: Kako KGB ponovno prevzel Rusijo in se nato lotil Zahoda«, 2020, 624 str. (Putin's People: How the KGB Took Back Russia and Then Took On the West), ki je plod več kot desetletnega dela. Avtorica, sicer nekdanja dopisnica Financial Timesa in drugih publikacij iz Moskve, je navedeno delo pripravljala dobro desetletje. Njeno delo je izjemno skrbno raziskano in poglobljeno pripravljeno ter podprto s številnimi primarnimi in sekundarni viri, med njimi z več kot stotimi intervjuji z akterji prevzema Rusije. Vsa dejstva so podprta z enim ali več viri. Avtorica je opravila izjemno pogumno delo. Večina posameznikov, ki se kritično izražajo o trenutni ruski oblasti, se soočijo z izjemnimi težavami, v najslabšem primeru z izgubo življenja. Knjiga tako podaja poglobljen opis in analizo vzhodnoevropske stvarnosti in (so)odgovornost razvitega zahodnoevropskega sveta za njeno porazno stanje na področju vladavine prave in ustavne demokracije. Avtorica izjemno natančno in izčrpno opisuje delovanje in vzpon Vladimirja Putina, od njegovih začetkov kot KGB vohuna v vzhodnonemškem Dresdnu preko njegove kasnejše funkcije podžupana v mestu St. Peterburg do izbranca družine Jelcin za naslednika predsednika Jelcina. Avtorica prepričljivo zagovarja tezo, da je njegov vzpon preko prevzema mesta St. Peterburg s pomočjo organiziranih hudodelskih združb do prihoda v Moskvo omogočilo staro KGB omrežje, njihove metode in teror.
Morda najbolj šokantni del knjige je avtoričino ugibanje o ozadju domnevnih napadov čečenskih teroristov na stanovanjske bloke v Moskvi v septembru 1999. Avtorica zaradi pomanjkanja neposrednih dokazov le namiguje, da so bili organizirani s strani ruske obveščevalne službe okrog krogov nekdanje KGB s ciljem, da se prikaže Putina kot odločnega politika za prihajajoče predsedniške volitve. Priljubljenost Putina je po napadu na uporniške sile v Čečeniji naglo poskočila in je nato suvereno zmagal na svojih prvih predsedniških volitvah. Avtorica kasneje v knjigi izpostavlja podobne dvome o upravičenosti in sorazmernosti posredovanj ruskih sil glede terorističnih napadov v moskovskem glasbenem gledališču Dubrovka in osnovni šoli v kraju Beslan v severni Osetiji.
Osrednji in morda najbolj izviren del knjige je analiza postopnega prevzema vseh paradnih konjev ruskega gospodarstva. Ruske oblasti so jih nato podredile uresničevanju ne le njihovih zasebnih interesov, temveč tudi želji po vrnitvi Rusije na pota stare geostrateške slave. Ruske oblasti so s prevzemom skoraj vseh paradnih konjev ruskega gospodarstva ustvarile »obschak« oziroma nekakšen finančni sklad za financiranje uresničevanja tako strateških ruskih ciljev, kot tudi zadovoljevanja osebnih potreb ljudi okrog ruskega predsednika. Avtorica denimo citira nekega bančnika, ki ji je povedal »Ljudje iz KGB-ja in njihovi finančniki so tisti, ki sedaj odločajo o vsem« (str. 311, opomba 5, 10. poglavje knjige). Nekdanji sodelavec nekega ruskega milijarderja pa je o ruskih poslovnežih izjavil: »Imajo izjemno veliko gotovine. Lahko kupijo kogarkoli« (str. 486, opomba 173, 15. poglavje knjige). Knjiga nazorno prikaže, kako je KGB omrežje v celoti ugrabilo in si podredilo institucije demokratične in pravne države ter jih uporabilo za obračun s svojimi nasprotniki iz gospodarstva, politike, civilne družbe in drugod. Avtorica v knjigi kot šolsko ilustracijo zlorabe sodne veje oblasti prikaže na primeru sodnega procesa proti enem najmočnejših tajkunov iz Jelcinove dobe, Mikhaila Khodorkovskyja, ki ga je kengurujevsko sodišče obsodilo na več letno zaporno kazen. Nasprotniki Putinovega režima tako nimajo veliko izbire, bodisi jih zaprejo, pokončajo ali pa morajo oditi iz svoje domovine.
Avtorica v zadnji tretjini knjige pojasnjuje, kako so se nato krogi okrog nekdanjih članov KGB po prevzemu ključnih akterjev ruskega gospodarstva osredotočili na širjenje svojega vpliva v tujini, predvsem v zrelih ustavnih demokracijah na zahodu. Agenti KGB so že pred padcem železne zavese na Zahodu ustanavljali podjetja, ki so jih nato uporabljali za tihotapljenje različnih dobrin na vzhod oziroma za financiranje različnih radikalnih skupin. Ruske oblasti so s prevzemom oblasti vzpostavile in nadgradile takšen modus operandi s ciljem oslabitve delovanja zrelih ustavnih demokracij. Takšne prakse vzpostavljanja vzporedne ekonomije seveda niso bile tuje tudi nekdanji jugoslovanski UDBI (glej denimo odlično doktorsko nalogo Rada Pezdirja, »Finančna in ekonomska analiza vzporedne ekonomije«, Univerza na Primorskem, 2019).
Catherine Belton v knjigi prepričljivo povzame stare in tudi predstavi nekatere nove dokaze in indice o povezavah med ruskim denarjem in različnimi skupinami predvsem na radikalni levi in desni v skoraj vseh zrelih evropskih demokracijah. Neposredne in posredne povezave je mogoče najti tako v financiranju francoske republikanske fronte, grške Syrize in celo do financiranja podpornikov britanske kampanje za izstop iz Evropske unije in financiranja različnih nepremičninskih poslov ameriškega predsednika. Avtorica tako ugotavlja, da je ruskim oblastem uspel velik met, da so ustvarile zmedo v najbolj močnih svetovnih ustavnih demokracijah in dodobra zamajale delovanje institucij Evropske unije in sodelovanje med njenimi članicami. V tej luči ne gre podcenjevati vpliva poslovne mreže ruskih oblasti na uresničevanje vladavine prava in ustavne demokracije v Srednji Evropi. Avtorica denimo predstavi nekatere posredne dokaze, da so nekateri posamezniki in podjetja iz Putinovega kroga posredno financirali volilno kampanjo češkega predsednika Zemana, kot so tudi poslovno sodelovali z ameriškim predsednikom Trumpom.
Avtorica je z več kot desetletnim predanim delom in s pomočjo pogovorov s številnimi deležniki ustvarila prvovrstno pričevanje o vzponu nekdanjega agenta KGB v vzhodni Nemčiji v samodržca, ki ne izbira metod za obračun s svojimi sovražniki in nasprotniki. Ruske oblasti že desetletja sanjajo o obuditvi velike Rusije, ki bi lahko igrala vlogo protiuteži Združenim državam Amerike. Beltonova dobro prikaže, kako ruske oblasti pri tem državne geostrateške cilje mešajo s svojimi osebnimi finančnimi cilji tako, da je pogosto nemogoče razločevati med geostrateškim maščevanjem ruskega vrha in brezsramno kleptokracijo v škodo običajnega prebivalstva. Kolikor je avtorica kritična do Putinove oligarhije, je enako kritična do evropskih, britanskih in ameriških elit, ki so bile pripravljene oziroma so še vedno pripravljene zamižati na obe očesi denimo v zameno za sedeže v upravnih in nadzornih odborih različnih gospodarskih družb ali pa visoke račune svojih odvetniških storitev za podjetja iz poslovne mreža KGB. Zadnje stoletje kaže, da od Rusije težko pričakujemo kaj drugega kot avtokratsko obliko vladavine.
Zato je potrebno knjigo »Putinovi ljudje« brati predvsem kot izjemno ostro kritiko zahodnih elit, ki so človekovo dostojanstvo in vladavino prava pripravljeni prodati za nekaj sto tisoč evrov. Hkrati jo je treba razumeti kot ostro kritiko globalnega finančnega sistema, ki zaradi pomanjkljive regulacije omogoča prosto pranje denarja avtokratskim vladam in organiziranim hudodelskim združbam. Navsezadnje avtorica vsem zrelim ustavnim demokracijam postavlja težko vprašanje (in s katerim se v teh dneh sooča nemška kanclerka): kako obravnavati avtokratske vlade, ki ne spoštujejo prav nobenih pravil ter tako neumorno in vsakodnevno teptajo vrednote človekovega dostojanstva, svobodo in pluralizem?
