Predvsem pa proti žaljenju, zmerjaštvu, psovaštvu, jezikovni surovosti, retoričnemu pretepaštvu, obrekovanju, klevetanju in vsesplošnemu nasilju, jezikovnemu in vse pogosteje celo fizičnemu nasilju. Ljudi. Ljudi nad ljudmi. Politike. Politike do ljudi. Političnega naslavljanja ljudi kot 'horde' 'norcev' in 'bedakov'. Medijev. Določenih medijev do posameznih oseb. Politično-strankarskih gorečnežev in sproščevalcev strankarskega navijaštva nad ljudmi dela, znanja, etične drže, integritete in omike. Provokatorjev nad mirnimi protestniki. Policije, varnostnikov in redarjev nad državljani in državljankami. Javne oblasti do domovine. Uradnih predstavnikov države do zgodovine. Skorumpirancev, mešetarcev, koristoljubnežev in oblastiželjnežev do ustave, zakonov, Prava, etike in njihovih varuhov in zagovornikov. Premočne manjšine nad oslabelo in neorganizirano, nesložno in nepovezano večino. Gole večine nad šibkejšo manjšino. Javnih institucij nad posameznimi osebami, zasebniki in pravnimi osebami. Oblasti nad volilnim telesom. Birokracije in tehnokracije nad razumom in logiko. Političnega menedžerstva nad državništvom. Argumenta moči nad močjo argumenta. Odraslih nad otroki. Moških nad ženskami. Vplivnih žensk nad moškimi, ki se jim uprejo ali jih zavrnejo. Molčečih nad glasnimi. Premožnih nad ljudmi, živečimi tik nad ali pod pragom revščine. Odločevalcev nad stroko. Uradnih statistik nad preverjenimi in dokazanimi dejstvi. Nadrejenimi nad podrejenimi. Delodajalci nad delavci. Kidričevskih biciklistov nad pokončneži. Razvoja nad napredkom. Družbene realnosti nad Človekom.
Kjer bi moralo odločati znanje, odločajo povezave, poznanstva in vplivi. Kar bi moralo biti transparentno, ostaja prikrito, zamolčano in zakrito. Po drugi strani pa se tisto, kar se ne sme početi in se je nekoč počelo skrito očem javnosti, danes počne pred očmi javnosti. Posmehljivo, zafrkljivo, brez sramu. Kar je nekoč veljalo za zavržno, danes velja za običajno in sprejemljivo. Kar je nekoč veljalo za samoumevno, se danes zapisuje. Kar je bilo nekoč zapisano, da o tem ni bilo spora, dvomov in polemik, se danes zapiše z namenom, da pride do sporov, dvomov in polemik. Če se je nekoč strogo kaznovalo za velike prestopke, se danes za velike prestopke oprošča in deli odpuščanja, za male prestopke pa strogo kaznuje. Vplivnim in privilegiranim je dovoljeno vse, tudi tisto, kar je izrecno prepovedano vsem, nevplivni in neprivilegirani, zapostavljeni in pozabljeni, odrinjeni in odmaknjeni, odvisni in podrejeni pa se lahko soočijo tudi s kaznovanjem za tisto, kar je sicer dovoljeno. Kdor spoštuje mala pravila, lahko krši velika. In vse več je primerov (za pravnika nezaslišana teza), ko je pravilno ravnanje tisto, ki je v nasprotju s črko zakona.
To, čemur smo priča danes, lokalno-nacionalno in globalno, je, npr. po besedah prof. S. Žižka in prof. M. Dolarja, »postpolitika«. Oziroma, po besedah C. Craucha, »postdemokracija«. A primernejši se mi zdi izraz, ki mu je prof. Kuzmanić namenil knjigo Ustvarjanje antipolitike že leta 1996 (ki seže od Aristotela (npr. Politika), preko Wittgensteina (npr. Filozofske raziskave), do. H. Arendt (npr. Vita Activa, Med preteklostjo in prihodnostjo, O nasilju), dvosmerno): to je »antipolitika.«
In vse bolj velja, vse bolj očitno je, da drži, kar je zapisal filozof in teoretični psihoanalitik Žižek, ko navaja R. Bernasconia (delno parafraziram: »…Sartrova poanta je v tem, … da se konec koncev sledi pravilu, da je treba pravila prekršiti, kar se stori tako, da se jim pretirano sledi« (S. Žižek: Nasilje. Analecta, Ljubljana, 2007, str. 66). Oziroma (navaja H. B. Urbana), »kršitev javnih pravil ni akt zasebnega jaza, pač pa proizvod istih javnih pravil, ki so v sebi podvojena. Natanko to je tisto, kar tovrstne kršitve razlikuje od drže tolerantne modrosti, ki dopušča zasebne transgresije, transgresije zunaj dosega javnega pogleda (primer tega je katoliška drža ignoriranja – celo sugeriranja – občasnih epizod nezvestobe, če le pripomorejo k ohranjanju zakonske zveze). Kdaj zares odrastemo? Ko vemo, kdaj kršiti izrecna pravila, ki smo jim izpostavljeni.« (S Žižek: Življenje v času konca. Cankarjeva založba, Ljubljana, 2012, str. 25). Kajti že samo »božansko nasilje meri prav na /takšne/ brutalne vdore pravičnosti onstran Zakona« (Žižek, nav. delo (2007), str. 147).
Ob družbeni aktualnosti gre k temu dodati še opazko na mestu: »Vrednost protestov se meri po tem, kar ostane dan za tem, po spremembi našega normalnega vsakdana.« (isto delo, str. 213). In če aktualiziramo še vprašanje »svobode«, ki jo naslavljata tako »sistemsko nasilje« in »nasilje uradnih oseb v službi sistema«, kot »protesti in upor proti nasilju«, je na mestu tudi opazka: »Formalna svoboda je svoboda izbire znotraj koordinat obstoječih razmerij oblasti, dejanska svoboda pa vznikne s spremembo samih koordinat izbire.« (isto delo, str. 291).
Ob tem pa velja dodati retorično vprašanje, »ali ni to žalostno dejstvo, da se odpor proti sistemu ne more artikulirati v formi realistične alternative, ali vsaj kot smiseln utopični projekt, ampak zgolj kot brezpomenski izbruh, najmočnejša obtožba našega predikamenta? Kje je opevana svoboda izbire, ko pa je mogoče izbirati le med igro v skladu s pravili in (samo)destruktivnim nasiljem, ki je usmerjeno skoraj izključno proti lastnim ljudem.« Zato se je »treba upreti hermenevtični skušnjavi: iskanju globljega pomena ali sporočila, skritega v izbruhih. Tisto, kar je najtežje sprejeti, je natanko njihova skrajna brezpomenskost.« (Žižek, nav. delo (2007), str. 72). »Ultimativna razlika med radikalno-emancipatorno politiko in tovrstnimi izbuhi impotentnega nasilja je v tem, da je avtentična radikalna politika aktivna, nalaga, vsiljuje svojo vizijo, medtem ko so izbruhi impotentnega nasilja v temelju reaktivni, odziv na motečega vsiljivca.« (str. 146).
Seveda v obstoječih družbenih, sistemskih okoliščinah moto »branje ustave, mednarodnih pravnih dokumentov o človekovih pravicah in Evropske konvencije o človekovih pravicah, politično in pravno spoštovanje in uresničevanje teh dokumentov v vsakodnevni družbeni praksi bi moralo pomeniti jezik Srca in ljubeče prizanesljivosti med ljudmi, pot slehernega človeka k Drugemu, vez Človeka s Človekom, zadeva zagotavljanja in varovanja Svobode, Dostojanstva in Človečnosti, okvir pristne »demokratične skupnosti«, ki je nekaj povsem drugega, kot »gola družba«, množica in mrgolišče ljudi, posameznikov in posameznic, individuumov, pravnih subjektov«, zares ni dosti več od prijetnega zvena lepih besed. Kar pa ne pomeni, da sem se mu pripravljen odpovedati. To je povsem druga zadeva. Kot se (še) nisem pripravljen odpovedati drži in vlogi javno aktivne »politične živali«, mislečega in delujočega državljana.
Zato, ali bolje, tudi zato je primer Juliana Assanga prav toliko slovenski primer in problem, kot je primer in problem za Združeno kraljestvo, ZDA in celotni svet. Vprašanje, ali naj ga vlada Združenega kraljestva izroči ZDA, vsebuje temeljno vprašanje človekovega dostojanstva in interesov svobode – kot moralnega, etičnega, pravnega, političnega, socialnega, družboslovnega, humanističnega, tehničnega in naravoslovnega koncepta, pravice, vrednote. Gre za svobodo, za biti svoboden, gre za živeti kot svobodno človeško bitje, kot javno odgovoren in aktivni državljan, kot aktivist, kot misleča »politična žival«, kot volivec, upornik in protestnik, kritik in »javni pes čuvaj.« Tudi kot premišljeni (domnevajmo, v dobri veri), zavestni, načelni in odločni državljan sveta, ko gre za vprašanje boja za demokracijo (četudi se vse manj ve, kaj to sploh je in če je res »najboljše od slabega«), za temeljne človekove pravice in svoboščine (za katere se je že treba ponovno boriti, četudi so že bile izborjene oziroma že se je treba spet začeti boriti za »minimalne standarde« politične in pravne zaščite teh pravic in svoboščin), za pravno državo (kot vladavino prava, ne kot vladavino črk na papirju z močjo »zakona«, tudi ne kot vladavino tistih, ki te črke na papirju, ki ima uradni naziv in moč »zakona«, izgovarjajo na glas ali molče zapisujejo v uradne dokumente, sklepe, odloke, odredbe, odločbe in sodbe), za preglednost (transparentnost, izpostavljenost očem javnosti kot žarometom) dnevne strankarske politike in za demokratično legitimnost oblastnih institucij, za nadzor na odločevalci in procesi odločanja, za nadzor na centri odločanja, moči in vpliva.
Zato je primer Juliana Assanga prav toliko problem prebivalcev občin od Pirana do Šalovcev in Hodoša, kot je problem za kateregakoli prebivalca katerekoli od držav Evrope in sveta.
Z nujnim, vse bolj nujnim in ponovljeno ponovljenim poudarkom, da ima vsak posameznik tudi temeljno človekovo pravico do zaščitite pred strahom. In prav ta pravica je trenutno najbolj na udaru. Kajti to, kar se dogaja v Sloveniji, v državah članicah EU in v drugih državah Evrope in sveta, dejansko in nesporno JE psihično nasilje in psihološka vojna – ki jo do ljudi vodijo vlade držav. Ne samo na relaciji med Ljubljano in Berlinom. Globalno.
Osnovni predpogoj za ohranitev tistega, kar je še ostalo od demokracije, svobode, človekovih pravic in demokratične legitimnosti, ostalo pa ni veliko, je brezkompromisno pravno in politično varstvo svobode izražanja, svobode javnega komuniciranja, svobode medijev, svobode novinark in novinarjev (kolikor jih je še ostalo pravih) in vseh ljudi, ki z javnim delom opravljajo neformalno družbeno vlogo "javnih psov čuvajev« (Op: glej sodbo ESČP v primeru Magyar Helsinki Bizottsag proti Madžarski (2016), ki priznava status "javnih psov čuvajev" tudi javno dejavnim in kritičnim strokovnjakom, akademikom, državljanom-aktivistom itd., primerljiv, če ne povsem enakovreden statusu predstavnikov medijev in novinarjev.)
Demokratična funkcija svobode govora, svobode javnega komuniciranja, svobode tiska in medijev je nepogrešljiv in nujen pogoj za dosego tega cilja in za zaščito temeljnih vrednot življenja, svobode, demokracije, pravne države in človekovih pravic in svoboščin. Vprašanje politične preglednosti, nadzora nad politiko, nad odločevalci, nad centri vpliva in moči je nujni predpogoj, da sodobna družba (četudi ji ne uspe biti več kot samo to) čez noč ne zdrsne v srednji vek, temo, diktaturo, totalitarizem...
Civilni javni nadzor nad legitimnostjo političnih institucij, politik in pravno zavezujočih odločitev je treba razumeti kot prisiljujoče nujno pravico in hkrati dolžnost (pri čemer to drugo razumna oseba seveda ne bi poudarjala, kaj šele očitala ljudem, ki zaradi socialne stiske komaj preživijo noč do naslednjega jutra – a tudi ta teza je tvegana, ker po drugi strani lahko deluje pokroviteljsko in s tem žaljivo, četudi ni tako mišljena) vseh ljudi v vseh državah sveta, ki se ji noben posameznik ne bi smel odreči. In zaradi česar nobena politična institucija, nobena oblast in nobena vlada ne bi smela imeti ne le možnosti, ampak že same »priložnosti« kogarkoli kaznovati za takšno početje.
Končal bom z vrnitvijo na začetek. V družbi in v času, ko se s pomočjo osupljivo razvite tehnologije in svetovnega spleta vsaka internetna stran lahko (samo)označi za »medij« (časnik, časopis, revijo…), vsak posameznik, sposoben uporabiti približno petdeset besed za tvorjenje nekoliko večjega števila stavkov, pa za »novinarja« ali »novinarko« je odnos javne oblasti do pristnih »javnih psov čuvajev«, ob tem pa drža sodne veje oblasti do zakonodajne in izvršilne veje oblasti, kot gre za odnos teh dveh vej oblasti do »javnih psov čuvajev«, usodnega pomena za ohranitev (pretežno teoretične, a v jeziku pesimističnega optimizma – v smislu, da bo verjetno še slabše, kot je, a upamo in se trudimo verjeti, pri tem pa tudi kaj po-storimo, da bo morda vsaj nekoliko boljše, kot je – dejanske) možnosti, da bo morda, vsaj morda prišlo do tistega, kar teoretični psihoanalitiki označujejo za Dogodek ali/in Dejanje: sprememba, preobrat, predrugačenje. Če bo to Dejanje izročitev Assanga oblastem v ZDA, Dogodek pa njegova podreditev kazenskemu procesu in obsodbi (ali celo še čemu hujšemu), smo s tem, ko bo izgubil Assange, izgubili vsi. Nepovratno. In obratno, če bo Dejanje njegova neizročitev ZDA, Dogodek pa vrnitev svobode Assangu, se bo ohranilo še nekaj pesimistično optimistične možnosti za drugačno jutro po istem večeru.
