Vrhovno sodišče RS je v revizijskem postopku opr. št. VIII Ips 23/2020 tehtalo okoliščine v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je tožnica direktorico toženke verbalno napadla, jo zmerjala in ji grozila, da jo bo zadavila, ko je prišel mož direktorice toženke, da bi tožnico pomiril, pa ga je ta fizično napadla, razbila sladoledno vitrino, ga z vratci te vitrine poškodovala in poškodovala tudi enega izmed delavcev toženke. Toženka je prvo kršitev opredelila kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja (po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1), drugo pa kot hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno naklepoma ali iz malomarnosti (po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1).
Po tem, ko je sodišče izvedlo dokaz z izvedencem medicinske (psihiatrične) stroke, je ugotovilo, da je v tem primeru šlo za dva sklopa dejanj, pri čemer je pritrdilo sodišču prve stopnje, da je tožnica lahko odgovorna le za prvi sklop ravnanj, ki se nanaša na napad na direktorico toženke, saj je izvedenka podala mnenje, da je bilo sprva (ob dvakratnem prihodu tožnice do mize, kjer je sedela direktorica in ob pogovoru z direktorico) tožničino razumevanje pomena svojega ravnanja zmanjšano, vendar ne bistveno. Kasneje (dogajanje ob vitrini) pa tožnica svojega ravnanja ni imela več v oblasti ter tudi ni bila več zmožna razumeti in se zavedati pomena tega ravnanja. Zato sta bili prvo in drugostopenjsko sodišče soglasni, da je tožnica odgovorna za kršitev po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj gre za ravnanje, ki ima elemente kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ker je direktorici toženke izrekla žaljivke (prasica, lažnivka), ko je spornega dne prvič prisedla k mizi direktorice. Ni pa podana krivda za drugo očitano kršitev, saj je bila tedaj tožnica že neprištevna.
Sodišče druge stopnje se je sicer strinjalo z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da delodajalec sicer lahko skladno s prvo alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima ta kršitev vse znake kaznivega dejanja; ni pa se strinjalo, da v predmetni zadevi obstajajo pogoji, ki bi skladno s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 delodajalcu omogočili, da lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, ker ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.
Sodišče je v zvezi s tem sicer verjelo toženki, da je do tožnice izgubila zaupanje in da ne vidi možnosti za nadaljevanje sodelovanja z njo, vendar pa je pri tem upoštevalo okoliščine, ki so tožnico privedle do takšnega ravnanja. Kot take je izpostavilo dolgotrajne občutke prikrajšanosti, hude sočasne telesne bolezni, težke delovne pogoje, glavni sprožilni element pa je bil neizplačan regres. Te okoliščine po presoji sodišča druge stopnje kažejo na to, kako močno je na tožnico vplivalo dejstvo, da regresa ni prejela in zakaj je tako reagirala, zaradi česar pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni izpolnjen.
Vrhovno sodišče ni pritrdilo presoji sodišča druge stopnje. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1) se dokazuje z okoliščinami, zaradi katerih je ugotovljena kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako resna, da utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kot najstrožjo sankcijo, brez odpovednega roka. Pri presoji, ali je v smislu prvega odstavka 109. člena ZDR-1 mogoče nadaljevati delovno razmerje, je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, pri čemer se "vse okoliščine" nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, pri presoji "interesov obeh pogodbenih strank" pa je pomembno zlasti medsebojno zaupanje oziroma kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje strank. Sodišče druge stopnje je sicer pravilno navedlo vse relevantne okoliščine na strani obeh strank (teža ravnanj in njihov pomen z vidika delodajalca, pa tudi okoliščine, v katerih je prišlo do kršitve in zaradi katerih je prišlo do kršitve z vidika delavca). Vendar pa je pri tehtanju med okoliščinami in interesi neutemeljeno dalo prednost tistim na strani tožnice.
Tožnica je direktorici namenila grobe žaljivke in grožnje, na javnem kraju, vpričo strank, kar je ravnanje, ki ga delodajalec upravičeno ne more tolerirati. Delo v gostinskem lokalu, torej s strankami in na javnem kraju terja od delavca dostojno obnašanje in zmožnost obvladovanja. Pred strankami si noben delavec ne more dovoliti razreševanja osebnih konfliktov z nadrejenimi (in obratno), še zlasti pa ne na tako agresiven in žaljiv način, pa naj bo še tako nezadovoljen z delodajalčevim izpolnjevanjem pogodbenih obveznosti. Zato je bila presoja sodišča prve stopnje, da sta narava in teža kršitve upravičeno privedla do izgube medsebojnega zaupanja oziroma do odločitve, da s tožnico ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka, utemeljena. Stališče sodišča druge stopnje, da bi moral delodajalec tolerirati takšna ravnanja zaradi osebnostnih lastnosti in nezadovoljstva delavca oziroma jih ne sankcionirati z izredno odpovedjo, je nesprejemljivo. Okoliščine na strani tožnice - užaljenost, vznemirjenost, temperament, nezadovoljstvo zaradi neizplačanega regresa in težave v zasebnem življenju - namreč ne opravičujejo narave kršitve niti ne zmanjšujejo njene teže.
Ker je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ni podan, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi toženke ugodilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka tako, da jih krijeta stranki vsaka svoje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
