“Človek naj ne živi zgolj od kruha, ampak od vsake besede, ki pride iz božjih ust,” je odvrnil Jezus skušnjavcu, potem ko se je v puščavi postil štirideset dni in štirideset noči in je bil naposled lačen. Želel je povedati, da je ključno, kaj se dogaja v naši notranjosti, glavi, srcu in duši, in ne vse tisto, kar ga obdaja v zunanjem svetu, vštevši hrano in pijačo.
Moč našega uma, ki nas lahko ponese v nebesa ali peha v pekel, je umetniško upesnil Shakespeare v Hamletu, ki v drugem prizoru drugega dejanja v pogovoru z Rozenkrancem takole pametuje:
Why, then, ‘tis none to you, for there is nothing either good or bad,
but thinking makes it so. To me it is a prison.
Oton Župančič se v prevodu ni odločil za samostalnik ali glagol misli(ti), kar ne krni originala: “sama po sebi ni nobena stvar na svetu ne dobra ne zla, táko jo stori šele naša sodba.” Poanta je namreč ista, kajti sodimo ali presojamo z mislimi in s tem pogosto dajemo usodni pomen komu ali čemu.
Ko sem bil pred štirimi leti in pol povabljen za rednega kolumnista na pričujočem pravniškem portalu, sem v prvem eseju za vsak primer pojasnil, da se praviloma ne bom ubadal z vsakdanjo družbeno gladino, ki se ravna po spremenljivi oblačnosti, vetru, dežju, snegu in toči, za nameček pa jo s hipno minljivimi žabicami kodrajo paragrafisti, birokrati, populisti, politiki, mediji, medmrežni razkazovalci in godrnjavci. Bistveno bolj me mika trajnejša globina z vrednotnimi tokovi, plimo, oseko, slanostjo, floro in favno. Še posebej rad raziskujem dno kot realno družbeno sceno v določenem času in prostoru, torej dejansko učinkovanje prava, morale in etike in nasploh humanističnih vrednot, kakor tudi morsko podzemlje, kjer prežijo nevarnosti, denimo vulkani v zlovešči podobi najhujših pravnih kršitev in zlorab. V duhovnih marijanskih globelih, kjer vladata spokojna tema in tišina, se ponujajo neizmerne priložnosti, recimo energija kot metafora za sočutno vzgojo v imenu človekovega dostojanstva, ki naj nas prebudi in povede na višjo raven zavedanja ter posledično v srečo in blaginjo vseh ljudi.
Zato se ne ukvarjam z vsakodnevnimi političnimi in sličnimi zdrahami, marveč sem raje nekakšen spiritualni potapljač, duhovni pilot ali astronavt, odvisno od agregatnega stanja.
Neomajno verjamem v človečnost, interdisciplinarnost in globalnost prava, zategadelj me zanimajo tako celota kot njeni sestavni delci. Solidna pravniška izobrazba pomeni le dokaj privilegirano vizo za popotovanje okoli družbenega svetá in prazen kovček prestižne znamke, ki ga je treba šele napolniti s praktičnimi izkušnjami, duhovnostjo, etosom, moralo, književnostjo, jeziki, psihologijo, sociologijo, antropologijo, zgodovino, politologijo, medicino, nevroznanostjo, epigenetiko, retoriko in še čim, začenši z zdravim razumom oziroma kmečko logiko, kajti tu ni popolnoma nobene omejitve glede prtljažne peze.
Mika me, da bi šel do konca možnega in izrekljivega, au bout de la communication, kot pravi Milena Šmit, toda hkrati upam, da ni(mam) takšne omejitve, ker se jezik razvija in nova spoznanja narekujejo sveže besede. Želim piti iz izvira in čutim, da me prebiranje najstarejše lirike in epike še bolj osredotoča na zdajšnje trenutke in povišuje čuječnost, kar je nemara nekoliko protislovno, namreč da preteklost odpira duri sedanjosti, toda hkrati vnovič potrjuje sijajno opredelitev človeka, ki nam jo je zapustil prof. dr. Anton Trstenjak, da smo bitja sedanjosti, iz preteklosti, za prihodnost.
“Anybody who lives in Presence predominantly contributes to a change in the world and what I call a new Earth,” pravi Eckhart Tolle, kdorkoli je nenehno navzoč ali prisoten v sedanjosti, prevladujoče vpliva na spremembe v svetu in nastajanje nove Zemlje.
Tule je recimo le eden od neštetih dokazov, da bi se morali znatno intenzivneje ukvarjati z vsebino kot površino. Zaslužni profesor dr. Janez Kranjc nas je nedavno spomnil na pozabljene Cicerove besede, da “vlogo prijatelja namreč odloži, ko prevzame vlogo sodnika” - Ponit enim personam amici, cum induit iudicis. Ugotavlja, da je nepristranskost sodstva temeljno jamstvo verodostojnosti in legitimnosti sodstva ter bistvena prvina pravne kulture. Sodniki bi se morali zavedati, da jim bodo stranke lažje oprostile strokovno napako kot luknje v prevezi čez oči, zato bi “morali kulturi nepristranskosti namenjati vsaj toliko pozornosti kot strokovnemu izpopolnjevanju” (PP, št. 19/20).
Mar je to mogoče doseči s klasičnimi pravnimi predmeti in ustaljenim, dokaj okorelim izobraževanjem, ki temelji predvsem na pomnjenju podatkov in formalni logiki? Ali ne bi na vseh nivojih vzgoje in izobraževanje potrebovali kultiviranje srca s pomočjo ved in veščin kot so obvladovanje uma, meditacija, joga, samoobvladovanje in samoaktualizacija, o čemer pričajo zlasti najstarejša ljudska dognanja?
“Vsaka modrost izhaja iz pradavnine in ni pravzaprav nobena skrivnost,” ugotavlja ameriški kirurg in pisatelj dr. Bernie Siegel, ki je zaslovel z uspešnico o tesni povezavi ljubezni, medicine in čudežev, Love, Medicine and Miracles.
Ko se nam že zdi, da smo odkrili nekaj povsem novega in doslej neznanega, gre najbrž za prastaro zadevo, za katero nismo vedeli, preprosto zato, ker se nismo potrudili, da bi jo našli.
Ena takšnih “prastarih zadev” so Upanišade, ki tvorijo drugi del sleherne zbirke Ved kot univerzalna modrost, džana kanda, razglabljanja o človeku, življenju, smrti, bogu in drugih večnih vprašanjih, ki so jih v gozdu sede poslušali zvedavi učenci v družbi duhovnih mojstrov. Ker predstavljajo nekakšno vedsko zaokroženje, jih pogosto imenujejo veda-anta kot temelj prevladujočih znanih indijskih filozofij in religij.
Nihče ne ve, kdo in kdaj je napisal ta besedila in koliko jih je bilo, vendar za vodilno avtoriteto velja Adi Šankara, imenovan tudi Šankaracharja in Šankara Bhagavatpada, indijski filozof in verski učitelj iz 8. stoletja, čigar dela predstavljajo možgane, srce in hrbtenjačo hinduistične šole advaita vedanta, njegov nauk pa je še danes neusahljiv izvir sodobne indijske misli. Izbral je deset poglavitnih Upanišad, ki so Iša (notranji vladar), Katha (smrt kot učiteljica), Brihadaranyaka (gozd modrosti), Chandogya (sveta pesem), Mundaka (načini vedenja), Mandukya (zavest in njene faze), Kena (kdo premika svet), Prašna (dih življenja - prana), Taittiriya (dvig k radosti) in Aitareya (enotnost življenja).
V izvrstno knjigo Eknatha Easwarana The Upanishads (Nilgiri Press, 2007) so uvrščene še prečudovita Švetašvatara (obrazi boga), ki je enako pomembna kot deseterica, in štiri stranske Joga-Upanišade, takisto biseri modrosti: Tejobindu, Atma, Amritabindu in Paramahamsa. Poglavitna sporočila Upanišad so OM, prana (energija), stvarjenje, odnos med modrijanom in učencem, narava Jaza in Brahman. Vsaka se zaključi z mantro miru OM shanti shanti shanti, pri čemer je OM prvotni zvok in beseda vesolja, shanti pa v sanskrtu pomeni mir ali blaženost.
V slovenščini obstaja vsaj en dober prevod, in sicer Žige Valetiča (Upanišade: skrivno učenje, Alpha Center, 2006), ki je bil v spletni knjigarni Bukla deležen naslednje zgovorne recenzije:
Razprave izpolnjuje panteistična mistika, ki razgrinja osnovna eksistencialna vprašanja, aktualna za sodobnega človeka. Upanišade predstavljajo skupek duhovnih tokov, razmišljanj in pogledov starodavne Indije. V njih najdemo mitološke predstave o svetu in človeku, refleksije, dialoge ter poskuse utemeljitve različnih kozmoloških razlag. Upanišadska misel je imela velik vpliv ne samo na indijsko tradicijo, ampak so se posamezni filozofski koncepti pojavili tudi drugod po svetu. Upanišade so skupaj z budizmom in njegovo globinsko analizo sveta in narave duha vplivale na misel in kulturno življenje Tibeta, Indije, Kitajske, Japonske in Koreje. Delo je pustilo pečat tudi v misli slovitega nemškega filozofa Arthurja Schopenhauerja.
Nedavno je Viktorija Kos poskrbela za še en prevod in razlago v knjigi Brezčasni nauk Upanišad (Razcvet zavesti, 2020). Kot je povedala za revijo Zarja/Jana, gre za sad najvišje človeške modrosti, izreden navdih, tolažbo in uteho, globoke, izvirne in plemenite misli, zato “na vsem svetu ni bolj koristnega branja, ki povzdiguje duha.”
Upanišade niso filozofija, marveč daršana, nekaj videnega, zato ni zadoščalo, da so jih učenci le poslušali, ampak so jih morali med dvanajstletnim šolanjem (12 je število popolnosti!) vgraditi v svoj značaj, obnašanje in zavest. Um in zavest sta bila hkrati predmet preučevanja in laboratorij, pozornost je bila usmerjena navznoter s pomočjo meditacije, nididhyasana.
Eno od ključni sporočil Upanišad je (po)iskanje radosti v odrekanju, kajti kot je ob neki priliki pripomnil Mahatma Gandhi, je dovolj vsega na svetu za potrebe vsakogar, toda ni dovolj za ves pohlep. Resnico je enačil z Bogom, Sat Čit Ananda, popolno bivanje, znanje in blaženost, vrhunec samadhija, kar je troedinost, ki jo izrekajo Upanišade. Zanimivo je razmišljanje dr. Nine Petek, da za razliko od Bhagavadgite, ki po Easwaranu sicer spada med Upanišade, le-te zanikajo dharmo, izpostavljajo pa ideal osvoboditve, ker lahko Brahmana in Atmana spoznamo samo tako, da opustimo vse družbene obveznosti in se v osami posvečamo meditaciji. Priznam, da sam nisem bil pozoren na ta vidik, zato sem hvaležen poznavalski kolegici za dragocen namig.
Tudi Rabindranath Tagore, bengalski pesnik, filozof, slikar, skladatelj, glasbenik in reformator hinduizma, je izhajal iz sanskrtske in vedske dediščine, ki jo je interpretiral po svoje in jo družbeno aktualiziral. Poudarjal je, denimo, da gre pri poeziji predvsem za vprašanje videnja, da človek v svoji celovitosti “ni močan, ampak popoln, in takrat ko smo povsem ljudje, si ne moremo skakati za vrat, saj nas pri tem ovira nagon po družbenem življenju; naša izročila in moralni ideali se nam postavijo po robu.” Po mnenju dr. Ane Jelnikar je Tagore ponotranjil upanišadsko načelo, da so vse duše povezane z Brahmanom, najvišjo božjo ali kozmično silo, in ker smo eno in isto neskončno bitje, ne moremo biti sovražniki, čim bolj se bomo uresničevali v drugih, tem bolj bomo zvesti sami sebi. Tagore je med drugim ustanovil mednarodno univerzo Visva-Bharati, katere geslo je bilo Yatra vishvam bhavatyeka nidam, kjer svet postane eno gnezdo. Eden osnovnih ciljev je bilo soočenje različnih sistemov vedenj in znanj Vzhoda in Zahoda.
Duhovni ustroj človeka je v Upanišadah slikovito ponazorjen s kočijo, ki nas utegne spomniti na osrednjo metaforo dveh knjig izpod tipkovnice Jonathana Haidta (Hipoteza o sreči in Pravičniški um), da je naš um razcepljen, saj je kot krotilec na slonovem hrbtu, ki mora služiti slonu. Krotilec je naš racionalni um, torej besede in podobe, ki se polaščajo naše zavesti, slon predstavlja preostalih 99 odstotkov duševnih procesov, ki se dogajajo zunaj zavesti, vendar v resnici dominirajo pretežni večini našega ravnanja. Krotilec in slon delata skupaj, včasih tudi slabo, zato se skozi življenje prebijamo v iskanju smisla in povezanosti.
Tudi Haidt se očitno rad namaka v najstarejših modrostnih tolmunih, kar je razvidno iz številnih odlomkov njegovih odličnih spisov. Že Buda je denimo priznal, da so mu včasih misli odtavale, kamor so hotele, prepustile so se željam in užitkom, dokler jim ni zagospodoval tako kot vaditelj divjim slonom. Za Platona je bil Jaz (duša) kot bojni voz z dvema konjema, plemenitim in neukročenim, ki ju mora z uzdami obvladovati racionalni del uma, Benjamin Franklin pa nam je svetoval, naj vajeti drži Razum, kadar nas vozi Strast.
Toda mistični sufiji nas svarijo: če v dnevni sobi nimamo prostora za slona, ne prijateljujmo z njegovim dreserjem!
Prijatelj mag. Bećir Kećanović mi je v prijaznem odzivu na prejšnjo kolumno o Bhagavadgiti omenil, da je kočija v različnih ezoteričnih izročilih nebeški voz angelskih bitij. Po kabalističnih študijah judovske ezoterike iz časa drugega templja v 6. stoletju pred Kristusom je to, kar nam je danes znano pod imenom kabala, “delo voza”. Ime izhaja iz Ezekielovega preroškega videnja, ki je temelj malone celotnega judovskega mističnega izkustva in misli.
Že starodavni predniki so torej zrli v nebesno kočijo naprednejših bitij, v lepoti stvarstva se je zapisala Lepota.
V Katha Upanišadi je človekov višji Jaz prikazan kot gospod(ar) kočije, ta predstavlja telo, kočijaž je intelekt, vajeti so um, čutila so konji, sebične želje pa poti, po katerih potujejo. Kadar se napačno identificiramo s telesom, umom in čuti, namesto z Jazom, nesmrtno čisto zavestjo, sicer uživamo, a hkrati trpimo in obžalujemo. Brahman je prvi vzrok in zadnje zatočišče, je skriti Jaz v človeku, Jaz je Brahman, ayam atma brahma, je nedeljivi Atman in vir trajne radosti, ločen od ega, kar je tisočletja pozneje Carl Jung delno opisal z izrazom “sebstvo”(the Self), t.j. celota in center človekove psihe, ki vključuje tako naše zavedno kot nezavedno. Upanišade učijo, da se puruša manifestira na tri načine: kot zunanji, notranji in vrhovni Jaz.
Damyata datta dayadhvam, beremo v Brihadaranyaki, da-da-da, nadzirajmo se, bodimo radodarni in sočutni. Vsakdo in vse je ljubljen(o) zaradi najglobljega Jaza, ki biva v njem, ne zaradi samega sebe, nihče ne more razumeti bobnanja, če ne razume bobna in bobnarja (in bržkone tudi sebe), kar nenavadno spominja na sodobno kvantno fiziko in vpliv opazovalca na izid eksperimenta.
Chandogya opeva pradavni zvok in besedo OM, ki predstavlja pravo identiteto vsega:
Jaz je manjši kot riževo zrno, manjši kot ječmen, manjši kot gorčično seme, manjši od prosa in celo manjši od prosenega jedra. To je Jaz, ki domuje v mojem srcu, večji kot Zemlja, večji kot nebo in večji kot vsi svetovi.
Obvladujmo svoja čutila in občutke in očistimo um, da se bomo venomer zavedali Jaza, gospoda ljubezni, vseprisotnega in vsemogočnega stvarnika vsega, ki prebiva v maternici vesolja in slehernem bitju. Jaz se manifestira v štirih stanjih zavesti: zunanjem, ki je zaznavno s čutili (Vaishvanara); dremajočem, čutno obrnjenem navznoter (Taijasa); v globokem spanju (Prajna) in superzavestnem stanju (Turiya).
“Gospod je zasidran v srcih vseh,” nam še šepetajo Upanišade, karkoli smo, ne glede na naša dejanja, se v sleherniku v globočinah zavesti nahaja neodtujljiv, transcendentni božanski Jaz, zato je prva in zadnja zapoved modrosti Ljubezen, kajti vsa živa bitja nosimo v sebi nekaj enakega in skupnega, kar nas povezuje v celoto, v naravo in vesoljno stvarstvo. Kdor vidi sebe in vse tudi v drugih, jim pomaga z duhovno ozmozo, da spoznajo in uresničijo najgloblji in najvišji Jaz. Poklicani smo, da najgloblje v sebi odkrijemo kraljestvo, naše prirodno stanje, ki mu ne smrt ne zla ne morejo do živega, saj prebivamo v sočutnem vesolju, katerega pooseblja božji Brahman.
Ampak kako za božjo voljo poiskati ta fenomenalni Jaz? Predvsem z jogo, meditacijo in molitvijo, pri čemer bi lahko po upanišadsko rekli, da je “modrost mleko, posvečeni spisi pa krave.”
Stara satirična parabola izpričuje, da so nekega večera sosedje opazili Nasredina hodžo, kako na pločniku izpod ulične svetilk sključen nekaj vneto išče. Ko so ga povprašali, kaj je izgubil, nesrečna neroda, je odvrnil, da hišne ključe, in ko jih je še zanimalo, kje naj bi jih bil založil, je pojasnil, da bržkone v notranjosti svojega bivališča.
“Zakaj pa jih potem iščeš na planem,” so se čudili in si mislili svoje, on pa jim je samozavestno odgovoril: “Lažje jih bom poiskal tule, kjer je svetlo, kot znotraj v temi, kjer jih verjetno nikdar ne bi našel.”
Je potemtakem res, da kdor išče, ta najde? Vsekakor, vendar je treba iskati na pravem mestu, največkrat kar v Sebi.
V tem duhu si dovolim hinduistični zaključek, namaste, priklanjam se božanskemu v Tebi.
