Pogodbena obveznost se namreč lahko spremeni ali preneha s soglasjem pogodbenih strank ali v primeru zakonsko predpisanih izjem. Eno izmed izjem določa tudi doktrina rebus sic stantibus, ki je v slovenskem pravnem redu urejena v določbah 112.-115. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Navedena pravila se nanašajo na primere, v katerih je izpolnitev obveznosti sicer mogoča, vendar je zaradi spremenjenih okoliščin znatno otežena oziroma stranki ne omogoča uresničitve namena pogodbe. Posledično velja, da naj pogodba stranko zavezuje le, če se od trenutka sklenitve pogodbe do trenutka njene (pravočasne) izpolnitve okoliščine posla bistveno ne spremenijo. Če bi po sklenitvi pogodbe prišlo do bistvenih sprememb, ki jih stranka ni mogla vnaprej predvideti in upoštevati, namreč ne bi bilo pošteno in pravično, da bi se pogodba ohranila v veljavi takšna, kakršna je. Če je pogodba razvezana, pa ima druga stranka pravico do povrnitve pravičnega dela škode, ki ji je nastala zaradi razveze pogodbe.
Zlasti zaradi pogoja nepričakovanosti in nepredvidljivosti pa uporaba instituta spremenjenih okoliščin ni prav pogosta. Od strank se namreč pričakuje, da pri sklepanju pravnih poslov upoštevajo vse mogoče okoliščine, ki bi lahko vplivale na izpolnjevanje pogodbenih obveznosti. Predvsem v primeru gospodarskih subjektov je polje pričakovanosti zelo široko in ne vključuje zgolj izjemnih in nenadnih sprememb. Posledično so se stranke v zadnjih letih na spremenjene okoliščine sklicevale zlasti v primeru finančne in gospodarske krize iz leta 2008 in ob nenadni spremembi vrednosti švicarskega franka leta 2015. Na začetku leta 2020 pa je pandemija koronavirusne bolezni covid-19 povzročila drastične spremembe, ki so bistveno vplivale na naš vsakdan in na številna pogodbena razmerja. Posledice omejevalnih ukrepov so odprle številna pravna vprašanja, med drugim tudi na področju pogodbenega prava. Čeprav so države za omilitev posledic pandemije sprejele številne parcialne ukrepe, pa bo imel na področju pogodbenega prava ključno vlogo zlasti institut spremenjenih okoliščin. Doktrina rebus sic stantibus je namreč namenjena prav reševanju pogodbenih razmerij v primeru nastanka izrednih in nepredvidenih okoliščin. Doktrina se (je) uporablja(la) oziroma je urejena v številnih novejših zakonodajah in mednarodnih pravnih aktih, njena uporaba oziroma ureditve pa se razlikujejo zlasti glede načina uveljavljanja in posledic za posamezno pogodbeno razmerje.
V prispevku je na primeru ukrepov za zajezitev epidemije covid-19 obravnavano vprašanje uporabnosti in ustreznosti ureditve instituta spremenjenih okoliščin v slovenski zakonodaji. Zaradi nastalih problemov - povezanih s slovensko ureditvijo - so prikazane tudi možnosti, ki jih v tej zvezi pozna nemško pravo.
2. Opredelitev problema
Pandemija koronavirusne bolezni covid-19 je prinesla nenadne in obsežne spremembe po vsem svetu, ki jih v tej razsežnosti po vsej verjetnosti ni mogel pričakovati niti najbolj skrben posameznik oziroma strokovnjak, morda niti najbolj skrben strokovnjak s področja epidemiologije. Virus SARS-CoV-2, imenovan tudi novi koronavirus, povzroča zelo nalezljivo bolezen covid-19, ki se med ljudmi prenaša kapljično, ena okužena oseba pa lahko v povpreč-ju okuži od dve do tri zdrave osebe. Bolezen nima specifičnih bolezenskih simptomov in znakov, pri določenem odstotku obolelih pa se lahko razvije v pljučnico, ki zahteva intenzivno zdravljenje ter je še posebej nevarna za starejše bolnike in bolnike s pridruženimi boleznimi. Prve primere novega virusa so odkrili v mestu Vuhan v kitajski provinci Hubej konec leta 2019, Svetovna zdravstvena organizacija pa je na bolezen prvič opozorila 5. 1. 2020, pri čemer je najprej celo odsvetovala morebitne omejitve potovanja ali trgovanja s Kitajsko. Razvoj epidemije na Kitajskem smo v Evropi in tudi v drugih razvitih državah opazovali od daleč, iz varnega okolja in z občutkom, da se nam kaj podobnega ne more zgoditi. Zaradi globalizacije in številnih mednarodnih potovanj pa se je zgodilo nepričakovano, saj je iz Italije, Švice, Francije in drugih razvitih držav prihajalo vse več poročil o neobvladljivi situaciji, o pomanjkanju zaščitne opreme, umiranju zdravstvenega osebja in o tisočih okuženih in umrlih. Na dan, ko je Svetovna zdravstvena organizacija bolezen covid-19 razglasila za pandemijo (11. 3. 2020), je bilo po svetu okuženih že več kot 125.000 ljudi v 114 različnih državah. Zaradi eksponentne rasti primerov okužb in strahu pred zlomom zdravstvenih sistemov so države druga za drugo začele sprejemati številne ukrepe za zajezitev širjenja bolezni. Sprva so bili odpovedani zgolj koncerti, športna tekmovanja in drugi dogodki z velikim številom obiskovalcev, sledili pa so zaprtje vrtcev, šol in fakultet, zaustavitev javnega prometa, zapiranje državnih mej, prepovedi opravljanja dejavnosti, omejevanje gibanja in zbiranja prebivalcev, omejevanje prodaje in izvoza določenih izdelkov (na primer zaščitnih sredstev) in podobno.
V Republiki Sloveniji je bila epidemija nalezljive bolezni covid-19 razglašena 12. 3. 2020, temu pa so sledili številni drugi predpisi, ki so posegli na praktično vsa področja življenja. Kratkoročno je na pogodbena razmerja najbolj vplival ukrep začasne prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom, večji vpliv pa je imel tudi ukrep začasne splošne prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih krajih, površinah in mestih ter prepovedi gibanja izven občine stalnega ali začasnega prebivališča. Posledično so se praktično čez noč zaprle številne trgovine, gostinski obrati, hoteli in druge nastanitvene kapacitete, storitve velnesa, športnorekreacijske, kulturne storit-ve, frizerske, kozmetične storitve ipd. Vstopili smo v novo realnost, ki je še kak mesec pred razglasitvijo epidemije verjetno ni pričakoval skoraj nihče. Sicer polna mesta središča so samevala, ceste so bile skoraj povsem prazne, hiter tempo življenja se je popolnoma upočasnil. Omejitve so za nekaj časa popolnoma onemogočile izvajanje nekaterih dejavnosti oziroma ga bistveno okrnile, to pa je na različne načine vplivalo tudi na številna pogodbena razmerja, ki so bila sklenjena pred razglasitvijo epidemije oziroma celo veliko pred prvim znanim primerom obolelosti za to boleznijo.
Z zaprtjem mej so bile prekinjene dobavne verige, cene določenih surovin so se bistveno povišale, številna podjetja so začasno ustavila ali zmanjšala proizvodnjo zaradi zagotavljanja varnostnih ukrepov (medsebojna razdalja delavcev, potreba po samoizolaciji, varstvo otrok ipd.). Vse to je neposredno vplivalo zlasti na oteženo izpolnjevanje nedenarnih obveznosti iz prodajnih in podjemnih pogodb, pogodb o poslovnem sodelovanju, gradbenih pogodb, prevoznih, špedicijskih in drugih pogodb. Omejevalni ukrepi pa so posredno vplivali tudi na izpolnjevanje denarnih obveznosti. Zaradi prepovedi prodaje blaga in storitev so bili številni ponudniki za dva meseca ali več primorani popolnoma zapreti trgovine, gostinske obrate, hotele, fitnese, frizerske in kozmetične salone idr. Popoln izpad prihodkov je vplival na njihov finančni položaj in otežil izpolnjevanje obstoječih pogodbenih obveznosti (na primer plačilo najemnine, odplačevanje kredita ipd.).
Epidemija nalezljive bolezni covid-19 je bila sicer preklicana z 31. 5. 2020, kar pa ne pomeni konca posledic. Številni omejevalni ukrepi so namreč ostali v veljavi še naprej, prav tako pa je epidemija bistveno vplivala tudi na navade in potrebe prebivalstva. Posledično bo imela epidemija na področju pogodbenega prava tudi dolgoročni vpliv, in sicer zlasti v obliki oteženosti izpolnjevanja denarnih obveznosti zaradi nižjih prihodkov ter v obliki nemožnosti uresničevanja namenov, zaradi katerih so bile posamezne pogodbe sklenjene. Dober primer slednjega so recimo pogodbe o organiziranju potovanja in pogodbe o paketnem potovanju, ki so jih stranke sklenile še pred pojavom epidemije. Glede na to, da ob izbiri turistične destinacije potrošniki zagotovo niso pričakovali (in niti niso mogli pričakovati) številnih omejitev in varnostnih ukrepov, se postavlja vprašanje, ali bo konkretna pogodba o organiziranju potovanja še omogočala uresničitev namena pogodbe ali ne. Odločitev je odvisna od primera do primera, skoraj zagotovo pa lahko trdimo, da se potrošnik ne bi odločil za poletni oddih ob morju, če bi ob sklenitvi pogodbe recimo vedel, da bo v turistični destinaciji izpostavljen velikemu tveganju okužbe in nevarnosti zaprtja mej oziroma da bo njegovo gibanje zelo omejeno (na primer prepoved zadrževanja na plaži, obveznost uporabe zaščitnih mask ipd.).
Po vzoru številnih držav je Vlada Republike Slovenije z namenom omilitve posledic epidemije sprejela več t. i. korona paketov oziroma protikoronskih svežnjev, v katerih so bili sprejeti številni ukrepi na področju gospodarstva, davčne zakonodaje, področja dela in socialnih zadev in drugo. Ukrepi so združeni v Zakonu o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP), ki je začel veljati 11. 4. 2020, nadaljnji protikoronski svežnji pa so urejeni v obliki kasnejših sprememb in dopolnitev.
Ugotovimo lahko, da se določeni ukrepi nanašajo tudi na reševanje konkretnih problemov pogodbenega prava in tako določajo nove izjeme od načela pac-ta sunt servanda. S tem namenom sta bila recimo sprejeta tudi Zakon o interventnem ukrepu odloga plačila obveznosti kreditojemalcev (ZIUOPOK) in 65. člen ZIUZEOP, ki določa posebna pravila o državnem poroštvu za plačila obveznosti kreditojemalcev. Iz 91. člena ZIUZEOP pa izhaja posebno pravilo glede uporabe določb o pogodbenih kaznih v pogodbah o dobavi blaga ali izvajanju storitev ali izvedbe gradenj neposrednim in posrednim uporabnikom proračuna RS ali proračuna lokalnih skupnosti. V teh primerih se v času trajanja epidemije določbe o pogodbenih kaznih zaradi zamude ne uporabljajo, pogodbeno dogovorjeni roki pa se podaljšajo za obdobje trajanja epidemije.
Na poseben način je zakonodajalec uredil tudi vprašanje likvidnosti turističnih agencij in določil poseben primer posledice v primeru neizpolnitve pogodbe o paketnem potovanju. Če pogodba ni izpolnjena zaradi neizogibnih in izrednih okoliščin, ki jih povzroča epidemija, se šteje, da organizator potovanja izpolni svojo obveznost glede vračila, če potrošniku izda vrednotnico v višini izvedenih plačil. Vrednotnica je prenosljiva in omogoča unovčljivost v 24 mesecih od izdaje. Če je potrošnik ne unovči, pa lahko po poteku tega obdobja od organizatorja potovanja zahteva vračilo denarja. Če se potrošnik s ponujeno vrednotnico ne strinja, lahko od organizatorja potovanja sicer vseeno zahteva vračilo vseh plačil, vendar lahko organizator potovanja vračilo izvede najkasneje v 12 mesecih po razglasitvi prenehanja epidemije (101.a člen ZIUZEOP). Poudariti velja, da se rešitev nanaša zgolj na vprašanje neizpolnitve pogodbe za čas trajanja epidemije in da ne ureja vprašanja razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Posledično potrošnikom ostaja možnost razveze pogodbe po OZ, če bi bila izvedba potovanja zaradi omejevalnih ukrepov povsem drugačna od prvotnih pričakovanj.
Na področju pogodbenega prava pa se je pokazalo kot posebej aktualno tudi vprašanje vpliva epidemije na obstoječa najemna razmerja, in sicer zlasti vprašanje dolžnosti plačevanja najemnine za čas, ko najemnik zaradi omejevalnih ukrepov (torej niti po lastni krivdi niti po krivdi najemodajalca) predmeta najemne pogodbe ni mogel uporabljati. Glede sprejetih in načrtovanih parcialnih ukrepov se postavlja vprašanje, ali je na področju pogodbenega prava nastale probleme res smiselno reševati z njimi, ali pa je ustrezneje poudarjati uporabo temeljnih institutov in načel pogodbenega prava. V primeru parcialnega reševanja namreč obstaja nevarnost, da se poruši ravnovesje in da rešitvi problema sledi nastanek novih težav. V nadaljevanju so predstavljene rešitve, ki jih omogoča doktrina rebus sic stantibus. Ta se namreč nanaša ravno na primere izjemnih in nenadnih sprememb.
Nadaljevanje članka za naročnike >> Nataša Samec Berghaus, Klemen Drnovšek: Pandemija covid-19 in uporabnost instituta spremenjenih okoliščin ali na portalu Podjetje in delo, 2020, št. 3-4
