Po uradnem preklicu epidemije je predsedniku uspelo zbrati tri, tokrat sicer povsem nove resorne ministre, predstavnike vseh političnih strank, z izjemo SNS, pa tudi številne strokovnjake, ki področje izjemno dobro poznajo, saj ga spremljajo leta in leta. Strogi protikoronski ukrepi, ki so ostali v veljavi, so sicer onemogočili vabljenje dodatnih poslušalcev, v februarju bi imeli v Kristalni dvorani celo preko sto udeležencev. In mnogi od njih bi spadali za mizo aktivnih udeležencev, saj se na zadeve dobro spoznajo. So pa tokratni posvet lahko spremljali vsaj predstavniki mnogih medijev, ki sporočila prenašajo javnosti, ta pa si lahko celotno dogajanje ogleda tudi na predsednikovi uradni spletni strani. Dovolj za širšo obveščenost.
Pa je dovolj razlogov tudi za optimizem? Časa za odlog zakona ni, sploh pa ne več. Je torej vlada že zavihala rokave? Vsak dan namreč šteje. In tudi junij se bo kmalu iztekel.
Z vidika mladosti je življenje neskončno dolga prihodnost,
z vidika starosti je zelo kratka preteklost.
Treba se je postarati, se pravi dolgo živeti,
da spoznaš, kako kratko je življenje.
(Arthur Schopenhauer)
Bili smo veliko mlajši, ko se je začelo povsem resno govoriti, kaj nas čaka, ko se postaramo ali nas doletijo usodna bolezen, invalidnost ali druge tegobe, zaradi katerih bomo rabili tujo pomoč. Zdelo se je, da se ne mudi in ne dotika prav nas. A, čas je kar tekel. Vsi smo sedaj starejši in bolj zaskrbljeni. Če ne zase, pa vsaj za najbližje. Nekateri so medtem že umrli, drugi obupali, mnogi so medtem sklicevali posvete, konference, pisali knjige, referate, pa tudi osnutke zakona o dolgotrajni oskrbi. Ministrstvi za zdravje in delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti sta se celo delno zamenjali pri skrbi in odgovornosti za sprejem zakonskih okvirjev. Se morda še spomnite vseh ministrov oziroma ministric, ki so bili na teh položajih v skoraj dvajsetih letih? Zagotovo zelo težko, saj so bili zlasti na zdravstvenem resorju nekateri zelo kratek čas. Njihovih slik je na stenah res veliko. In vsak je obljubljal ter tudi veliko obetal. Vzroki odhodov so bili seveda različni. Je morda odšel kdo tudi zaradi neizpolnjenih obljub? Jabolka, v katera so grizli, so bila namreč tudi zelo »kisla«.
Kot varuhinja človekovih pravic sem prav hitrim menjavam in celo mnogim odstopom pripisovala vzrok, da se marsikaj ni uspelo niti začeti urejati. Dobro se še namreč spominjam osnutka zakona o dolgotrajni oskrbi, ki so ga v javni razpravi nekaj let nazaj skoraj »scefrali«. Pripomb je bilo namreč veliko. A, zavedati se je vendar treba, da nam je »cefranje« veliko bližje kot poenotenje. «Ceframo« lahko v nedogled, še zlasti, če se politika in stroka ne uspeta poenotiti in zakon ni »naš«. Če je naš, pa ni njihov. Kako je to sploh možno? Je še kako naš! Če kateri, zagotovo ta.
Tokrat me niti ni čudilo, da aktualni minister na posvet k predsedniku ni prišel kar z osnutkom in ga tam razdelil aktivnim udeležencem ali vsaj omogočil, da bi ga pred dogodkom zainteresirani dobili. Nekateri so to želeli, a jim (še) ni uspelo. Zgodilo se bo namreč konec junija. Tega junija. Tako je javno obljubil in zagotovo bo besedo tudi držal.
Zato je bil prav posvet odličen uvod v javno razgrnitev in širšo razpravo.
Predsednik je vse udeležence izzval, ko jih je vprašal, kaj menijo o osnutku zakona, o katerem govorimo leta in leta. Seveda ni treba poznati vsak člen in njegovo alinejo, da resno debatiraš, saj v primeru vabljenih strokovnjakov ni šlo za nikakršne nepoznavalce vseh dosedanjih idej, predstavitev, pripomb in še marsičesa. Mnogi točno vedo, kako bi moralo biti, pa tudi, da ne bo zakona, ki bo vsem všeč. Nikoli ... To so celo priznali. V prav vsakem bo kdo našel kaj neprimernega. Kritik bo vedno veliko. Zato je treba pohiteti in agonijo skoraj dveh desetletij zaključiti.
Še najmanj se je poznavanje celotnega osnutka tokrat (že) pričakovalo od politike, ki pa je izjemnega pomena, celo odločilnega, da bo prekinila mukotrpna leta čakanja, če ne kar stopicanja na mestu in dala svoj blagoslov ter prepotrebne glasove. Po številnih razpravah je tokrat moč čutiti vso resnost, saj kljub sicer zelo pregreti klimi v parlamentu, ni bilo nikogar, ki bi nasprotoval stari ideji, večletnemu trudu mnogih in novi ugotovitvi, da denar res ne sme več biti izgovor. Bil pa je. Skoraj vedno. Dobiti ga je treba. In finančni minister se s tem strinja.
Vsi bomo morda rabili pomoč, če le ne umremo mladi in nenadoma. Življenje se sicer daljša, a mora biti tudi vredno tega imena, kajti sicer je kot ga ne bi bilo. In nenazadnje, celo starost ni edini vzrok za potrebo po dolgotrajni oskrbi. Torej, ta lahko doleti slehernika.
Kakšno pa je danes stanje na tem področju? Gre za nerazvit, zapleten, nepregleden, povsem nepravičen in težko dostopen sistem oskrbe starejših in drugih, pomoči potrebnih.
Kljub priporočilom EU je še vedno preferirana institucionalna oblika, medtem ko so neuporabljene možnosti formalnih storitev v skupnostih in na domu, gre za nerazvitost neformalnih oblik deinstitucionalizacije. Domovi so polni, čakajočih preveč. Novih domov ni že več kot desetletje. Pojavljajo se tujci, ki bi jih gradili, zlasti na podeželju. Kadrov je premalo, zlasti medicinskih. Bo kriza kaj spremenila? Bodo ta delovna mesta morda zanimiva za množico na novo brezposelnih? Se bodo morda našli prav v oskrbi na domu?
Zaradi sedanjega sistema ostaja veliko pomoči potrebnih povsem izven možnosti, da pridejo do najnujnejših storitev.
Izpostavimo lahko tudi najnovejša dogajanja v domovih starejših občanov (DSO-jih) v času »korone«, ki je očitno razgalila marsikaj in marsikoga, seveda primere dobre in slabe prakse, a vse to naj raziščejo pristojni, kajti vse ostalo je lahko takoj na ravni političnega obračunavanja in povsem neprimerno za to temo. V veliki večini domov okužb namreč sploh ni bilo. Nekateri so jih takoj obvladali. Priznati je treba, da tam ljudje ne delajo, pač pa garajo.
Postaviti pa je treba enake pogoje za vse uporabnike storitev, ne glede na to v katerem domu so (javnem, s koncesijo ali brez).
Oskrba na domu pa je ta hip zagotovo »cokla« v sistemu dolgotrajne oskrbe, ker je žal fragmentirana in neenotna. Za to seveda nikakor niso krivi izvajalci, ki se trudijo po svojih močeh, pač pa kar sistem, ki ga praktično ni. Potrebujemo pa ga.
Kako torej naprej?
Vsi pristojni ministri, pri čemer je minister za finance v čakanju na predstavitev vseh potreb, so pri predsedniku republike slišali marsikaj koristnega. Odzive stroke in politike. In prav je tako. In vsi trije se zavedajo pomena kvalitete in hitrosti.
Konec junija pričakujemo zakon v javni razpravi in ali lahko sanjamo o njegovem sprejetju še letos, najkasneje pa prej kot v letu dni?
Slišati je bilo upravičene zahvale in pohvale predsedniku republike, ki je posvet sklical, pa tudi ideje, da ga ponovi, ko bo šlo povsem zares. To je namreč tema, ki je pomembna za vse nas. In prav je, da jo vseskozi resno spremljamo.
Navsezadnje morata mlajša in srednja generacija skrbeti za starejšo, ki si zasluži dostojno obravnavo, bodisi doma ali v instituciji, ki jo izbere. Danes ali jutri, ki je že pred vrati.
Bodimo vsaj tu na istem bregu, da nam kmalu ne bo močno žal. Vseh vrst opozoril in svaril je bilo na pretek, sedaj je treba v hipu reagirati. Z zakonom, saj druge možnosti sploh ni. Vse ostalo so lahko le eksperimentiranja, boljša ali slabša. Pokažimo enotnost, tako kot jo znamo in celo premoremo. V najtežjih trenutkih.
