A ko ta mlajša dva tako opazujem (če slučajno ne odbrzita na kakšno divjo pustolovščino), ko se ves čas odvija kaos iz trenutka v trenutek menjajočih se razpoloženj in čustev, si ne morem kaj, da ne bi potegnil par vzporednic med njimi in trenutno družbeno situacijo.
Opazovanje otrok pri komunikaciji je zanimivo prav zaradi tega, ker je tako nefiltrirano in iskreno povezano s čustvi, ki jih v tistem trenutku imata. V tem je iskrenost otroka, ki se še ni naučil, da je skrivanje čustev in prilagajanje komunikaciji bistveno za njegovo sobivanje z drugimi. Takšno spremembo pač doživimo v odraščanju, ker jo dobesedno potrebujemo za preživetje. Pogosto razvijemo več modusov skozi katere delujemo in so prilagojeni vsakokratnemu okolju. Tako je gotovo razlika med tem, kako se pogovarjamo in kaj počnemo doma, s prijatelji, v službenem okolju in v javnem nastopanju. Tukaj seveda ne izumljam smodnika, ti načini in prilagajanja so dodobra razdelani tako v psihologiji, sociologiji in drugih znanostih, ki komunikacijo izrecno preučujejo.
Soočenje in razkritje teh modusov pri osebah, ki si jih spoznal v nekem določenem okolju in se je nato narava odnosa spremenila, je včasih zelo zanimivo. Tako recimo, se še vedno nasmehnem ob tem, ko se spomnim na prijatelja, sicer Prekmurca, ki je govoril izborno slovenščino, potem pa je v moji družbi srečal svojega prijatelja in v hipu preklopil v ta, resnično barvit dialekt z ustrezno gestikulacijo in vsem. Kar nekako te preseneti, ko človek tako nepričakovano preklopi v neko drugo okolje in njemu ustrezen modus. Ali pa pri nekom drugem, s katerim sva imela zelo zanimivo strokovno debato, potem pa je k nama pristopil njegov oče in sem s presenečenjem ugotovil, da očeta vika.
Slovenska družba seveda nikoli ni bila ukrojena na tak način, da bi terjala, kot izrecno družbeno normo, pretirano zadržanost, podobno kot recimo angleški „stiff upper lip“. Gre za relativno neprevedljivo frazo, ki naj bi označevala pristop, po katerem moraš tudi v najbolj kritičnih situacijah izkazovati hladnost in zadržanost pri izražanju čustev. Glede tega se zdi, da smo vendarle sprejeli dejstvo, da živimo pač v geografskih širinah, ki jim hladnost ni lastna. Nekako se mi zdi, da smo se kulturno poskušali umestiti nekje na sredino med, za nas pretirano, nemško hladnostjo in prav tako pretirano italijansko vročekrvnostjo. Blizu pa nam je tudi določena kmečka robatost, če si to hočemo priznati ali ne - sklicevanje na znamenito „zdravo kmečko pamet“ to na določen način izraža. Malce robat a pošten, se nekako glasi ta stereotip.
Splošno sprejeti princip komuniciranja je pač takšen, da večji kot je doseg tvojih besed in delovanja, večja naj bi bila tudi zadržanost; ali drugače povedano, več ljudi, kot te sliši, bolj moraš paziti na učinek lastnih besed in dejanj. To hkrati pomeni, da moraš upoštevati tako učinke kot vzroke tega, zaradi česar bi nekaj rad povedal, sporočil ali naredil. Ta premislek je ključen, a v današnjih časih, ko je doseg lastnih izjav zaradi družabnih omrežij tako velik, le redko upoštevan. Očitno je, da tako tudi širša družbena komunikacija postaja bolj podobna tisti, ki poteka v zasebnem, bistveno manj filtriranem svetu. Kar hkrati pomeni, da se vrača v bistveno bolj čustveno obarvano okolje in razkritost posameznika.
To samo po sebi ni nič slabega, a vendarle je tako, da je bilo opravljanje visokih funkcij od nekdaj povezano z dostojanstvenostjo, ki je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika opisana prav kot tisto „kar vzbuja spoštovanje zaradi moralnih kvalitet in zaradi obvladovanja čustev“. In to pač sodi v kulturo opravljanja družbenih funkcij, ki zadevajo dobrobit vseh.
Sodniški poklic je tudi na tem področju precej podrobno normiran, od neposrednih procesnih zahtev, ki jih recimo vsebujeta 39. člen ZKP in 70. člen ZPP, do zahtev iz Kodeksa sodniške etike, ki mu jih pod zahtevo po nepristranskosti Komentar Kodeksa namenja največ pozornosti in pokriva vse od vedenja pri opravljanju funkcije kot pri javnem izražanju. Posledice imajo lahko tudi takšne, sicer dovoljene zadeve, ki bi jih lahko razumeli kot vpliv na nepristranskost sodnika. Sam priznam, da mi je bilo v postopkih očitano v tem pogledu tudi pisanje teh prispevkov, čeprav, kot se je izkazalo, neupravičeno. A določene stranke je očitno zmotilo do te mere, da so na podlagi teh pisanj zahtevale mojo izločitev. Da je mogoče lahko narobe razumeti celo benigno in dobro premišljeno in z namenom transparentnosti dano vprašanje, sem izkusil tudi na lastni koži in me je pritožbeno sodišče zaradi tega tudi pošteno okrcalo. Cena, ki jo za opravljanje te funkcije plačaš, je pač velika in jo je potrebno sprejeti, če ga želiš opravljati.
Sam sem vedno nasprotoval, da bi se opravljanje sodniške ali podobne funkcije razumelo tudi kot odrekanje človeškim lastnostim in ustvarjanju nekega mita o brezmadežnosti in absolutni moralni čistosti. To je najprej neumnost, ker takšnih ljudi preprosto ni. Če bi pokukali v zasebnost vsakega, se najdejo stvari, ki bi jih nekateri razumeli, kot sporne. Verjetno mi ni potrebno biti pretirano ilustrativen glede tega. A to še ne pomeni, da svoje funkcije ne opravlja v skladu z zavezami svojega položaja. Tudi preteklost posameznika ni vedno pokazatelj njegovega sedanjega življenja, sploh ne v našem okolju, ki je, kar se državnih atributov tiče, v relativno kratkem času zamenjalo pravzaprav vse. Po naših uradnih dejanjih naj nas sodijo, če malo parafraziram svetopisemska načela.
Je pa po moji oceni pomembno, da se v javni komunikaciji ne razkrijejo tista čustva, ki so destruktivna, zlasti sovraštvo ali zaničevanje drugih, s katerimi si delimo skupno usodo. Vsak od nas je ta občutek že imel, a poanta javnega življenja je, da znaš prav takšne zadeve obvladovati pri izkazovanju na zunaj in pri svojih ravnanjih. Če to temno plat, ki jo vsak od nas nosi v sebi, javno razkrije, ji da legitimnost, ki si je ne zasluži, temveč jo vzpostavlja kot normalnost. Vedno se ob tem spomnim na letake, ki so jih zavezniški bombniki metali ob bombardiranju mest z napisanim verzom iz Goethejevega Čarodejevega vajenca: „Herr, die Not ist groß! Die ich rief, die Geister werd ich nun nicht los“ (prosti prevod: O gospod, moja stiska je velika, ne morem se znebiti duhov, ki sem jih priklical). In, če je pri Goethejevem vajencu slednjega še mogoče razumeti, ker je bil mlad in neizkušen, tega pri ljudeh, ki morajo vedeti, kaj lahko povzročijo, ne moremo sprejeti za normalnost. Lahko se nam danes zdi zgornji napis ciničen, a imel je svoj vzrok.
Mogoče zaradi naše zgodovine, a odgovornosti za lastno ravnanje v državno organizirani skupnosti nekako še nismo ponotranjili. Marsikdo bi se verjetno strinjal, da zavedanje o lastni državi še ni prineslo tudi spoznanja, da je potrebno živeti z vsemi. Da ne gre za športno društvo ali podobno zadevo, iz katerega lahko zabrišeš tiste, ki ti pač ne ustrezajo.
Kaj več povedati ne morem in ne smem. In ja, ob tem si lahko tudi svoje mislim, tega ne more spremeniti nihče.
