Zemljevid elitnega kluba evropskih držav zbranih v Evropski uniji je skoraj neprepoznaven. Evropske države so po izbruhu epidemije skoraj neprodušno zaprle državne meje zaradi boja proti širjenju epidemije. Prehode večinoma dovoljujejo le v izjemnih primerih za tovorni promet, vstop in izstop diplomantov, delavcev migrantov, njihovih državljanov in družinskih članov, za osebe s stalnim ali začasnim prebivališčem in še za nekdaj drugih izjem, ki se razlikujejo od države do države. Obratujejo le še redka letališča znotraj Evropske unije, pa še ta le z nekaj odstotnim lanskim prometom. Vsi ostali prehodi državnih meja so prepovedani. Domači pravni redi in evropsko pravo so teoretično predvidevali takšno zaprtje mej zaradi izbruha epidemije. A vzpostavitev starega nadzora na mejah verjetno niso pričakovali niti najbolj goreči sledilci teoretikov zarot.
Na drugi strani so nastale nove meje ne le v prostoru znotraj držav, ampak tudi znotraj večjih in manjših mest ter krajev. Ukrepi za omejitev širjenja epidemije so v zadnjih mesecih vsaj v Sloveniji rešili veliko življenj, a so hkrati vzpostavili nove meje med ljudmi, ki se medsebojno izogibajo stikom in druženju. Nove medčloveške meje so obudile v nekaterih državah stare prakse medsebojnega vohunjenja in nadzorovanja, ki jih še predobro poznajo naše babice in dedki. Iz Španije tako poročajo o balkonskih policijah, ko sosedi drug za drugim vohunijo in se medsebojno nadzirajo. Nove normalnosti vsakodnevno ustvarjajo strah, tesnobo in nezaupanje, ki poglabljajo meje med ljudmi in ustvarjajo nove.
Nekatere meje niti niso le nove in stare, so vidne kot tudi nevidne. Še vedno so takšne, kot so bile. So kot tiste meje, ki razdvajajo slovenski narod in jih še vedno ne moremo sprostiti, kot ugotavljava z Matejem Avbljem v najini zadnji knjigi »The Impact of European Institutions on the Rule of Law and Democracy: Slovenia and Beyond. Oxford, Hart (Bloomsbury), 2020 (s poglavjem Gorazda Justinka)«. V slovenski družbi ne obstaja soglasje o uresničevanju temeljnih vrednot slovenske ustavne demokracije, kot so človekovo dostojanstvo, pluralizem, svoboda, enakost in solidarnost. Ni soglasja, ker so se vse te vrednote zadnja desetletja ujele v ideologijo vsakokratnega posameznika. Razlagali jih boste različno glede na vaše zasebno, družinsko in poklicno pogojenost. Prišli smo do tako absurdnih razmer, ko nekatere družbene skupine ne priznavajo in ne sprejemajo kršitev tako absolutne človekove pravice, kot je pravica do življenja.
Podobne meje se v zadnjih mesecih znova ustvarjajo in poglabljajo med evropskimi državami, predvsem evropskega juga in severa. Takšne vidne in nevidne meje na vseh ravneh slovenske in evropske družbe pogojujejo njeno sedanjost in prihodnost. Kažejo, da ni možno najti soglasja o tem, da gre pri vrednotah človekovega dostojanstva, pluralizma, svobode, enakosti in solidarnosti za predustavne vrednote vsake demokratične in pravne države. Takšne vrednote ne morejo biti plen, plod in cilj katerekoli ideologije. Človekovo dostojanstvo, pluralizem, svoboda, enakost in solidarnost ne pripadajo nobeni ideologiji, saj gre za predustavne pojme vsake demokratične in pravne države.
Nekatere stare in nove meje, ki so nastale zaradi epidemije, bodo slej kot prej odpravljene. Sledila bo oziroma že sledi izjemna gospodarska kriza. Državne meje, vsaj nekatere, bo verjetno mogoče sprostiti že v naslednjih mesecih, če bodo s tem soglašali epidemiološki strokovnjaki. Verjetno še pred iznajdbo cepiva, ob upoštevanju različnih pogojev. Še najlažje bo verjetno ponovno vzpostaviti prehode med evropskimi državami za običajen promet in znova odpreti letališča. Zagotovo bo trajalo več let, da se bo potniški in tovorni promet vrnil na raven pred izbruhom koronavirusa. Težje bo denimo povrniti medsebojno zaupanje med evropskimi državami, zaradi česar je prihodnost Evropske unije na najbolj prelomni točki v vsej svoji zgodovini. Njena prihodnost pogojuje iskanje resničnega soglasja o temeljnih predustavnih vrednotah med evropskimi državami.
Epidemija v slovenski družbi pušča izjemne posledice. Zdi se, da je, oziroma da bo negativnih posledic več kot tistih pozitivnih. Izgubljena so bila števila življenja. Ustvarila je nove meje med ljudmi in še bolj obnovila stare meje med slovenskim prebivalstvom. Predustavne vrednote človekovega dostojanstva, pluralizma, svobode, enakosti in solidarnosti so se znašle med dvema napačnima ognjema, ki se dolgočasno medsebojno obtožujeta. Prava mera pri iskanju ravnotežja med varstvom javnega zdravja in pravice do življenja ter političnih pravic, se je izgubila nekje v histeriji ustvarjanja vzporedne resničnosti. Pozabljeni so nauki Max Webra, ki je utemeljeval, da so za uspešnost demokratične in pravne države potrebni meritorni ljudje, ki delujejo na podlagi vladavine prava. Vse barve slovenske družbe se zato v tem trenutku nahajajo pred pomembnim vprašanjem, ki jim ga zastavljajo običajni ljudje: Ali je komur res še mar, da se v slovenski družbi z doslednim spoštovanjem njenih temeljnih vrednot izboljša življenjski standard vseh ljudi?
