Koronavirus še naprej pustoši po Sloveniji in drugod po Evropi. Slovenska država je bila do sedaj relativno dokaj uspešna pri omejevanju širjenja epidemije in manj pri preprečevanju smrti obolelih zaradi virusa. Večina umrlih je imela tudi pridružene bolezni. Življenje v času epidemije ni lahko za nikogar, a omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v slovenski družbi bi vendarle lahko bile dokaj hujše, kot pričajo še vedno zaskrbljujoče razmere v državah kot sta Francija in Španija. Istočasno, ko ljudje umirajo, se iz dneva v dan povečuje neučakanost, nepotrpežljivost in celo nestrpnost zdravih ljudi, ki težko prenašajo omejitve.
Številni ugovarjajo ukrepom, ki prepovedujejo prehode med občinami, ter one druge, ki onemogočajo prečkanje državnih mej, še posebej v sosednjo Hrvaško, kjer imajo številne slovenske družine nepremičnine za oddih. Nervoznost narašča verjetno tudi zaradi trenutnega termina, saj se Slovenci čez prvomajske praznike tradicionalno radi odpravimo na oddih. Hkrati se pojavlja vse več vprašanj, kako bomo v Sloveniji in drugod po Evropi preživljali poletne počitnice. Ljudje si želijo obiskati prelepe doline, gore in obalo naše dežele, če že ne morejo na počitnice v tujino. Ljudje zaradi takšnih »stisk« in želja človeško razumljivo in upravičeno izražajo želje, da je treba ukrepe odpraviti, saj naj bi stvarno neupravičeno posegali v našo svobodo in avtonomijo.
A vsakodnevno žal poslušamo številke o številnih umrlih v domovih za starostnike. V domu za starejše v Šmarju pri Jelšah je denimo umrlo skoraj trideset posameznikov, v Metliki trinajst. V Sloveniji in po svetu za virusom resda umirajo predvsem starejši ljudi. A vsaka smrt, ki jo je mogoče preprečiti, je za slovensko oziroma katerikoli družbo vendarle izjemna izguba. Slovenska družba in država temelji na ljudeh. Brez ljudi slovenska država in slovenski narod nimata nobene prihodnosti. Zato je treba do zadnje mere varovati vsako življenje. Varstvo življenja je primae faciae obveznost slovenske države in vseh nas, ki v njej živimo.
V slovenski javnosti se pogosto ustvarja vtis, da so življenja starejših ljudi manj pomembna kot življenja mlajših generacij. Slišimo mnenja, da je treba ukrepe popolnoma sprostiti in državo popolnoma zagnati. Zagotovo, a le na podlagi zanesljivih in prepričljivih znanstvenih poročil in analiz. Nekateri pa želijo zadržati skoraj vse ukrepe. Takšno je denimo stališče dveh ustavnih sodnic in sodnika, ki so v sklepu št. U-I-83/20-10 z dne 16. aprila 2020 glasovali, da v njegovi 3. točki zadrži izvrševanje Odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin (30. odstavek sklepa). Pojavljajo se celo mnenja, da v demokratični državi ne bi bilo nič narobe, če se žrtvuje nekaj človeških življenj v zameno za vzpostavitev običajnega delovanja države.
Takšna argumentacija neposredno nasprotuje človekovem dostojanstvu in pravici do življenja kot temeljni vrednoti in pravici slovenskega pravnega reda. Pomen predčasne izgube življenj žrtev covida-19 se v slovenskem diskurzu želi zmanjšati tako, da se čezmerno poudarja, da gre za starejše ljudi, ki bi tako ali tako kmalu umrli, če ne že zaradi covida-19 pa zaradi drugih bolezni. Takšen diskurz ni prisoten le pri nas, temveč tudi v delu javnega prostora različnih evropskih držav. Nekateri strokovnjaki zagovarjajo omilitev ukrepov z argumenti, da bi vsi umrli za covidom-19 tako ali tako kmalu umrli za kakšno drugo boleznijo. Ali je res pomembno katera starostna skupina pogosteje umira za covidom-19 pri postopnem sproščanju ukrepov za preprečitev širjenja koronavirusa?
Ali so človeška življenja med seboj enaka? Ali je življenje osemdesetletnika ali sedemdesetletnice manj vredno od življenja mlajših generacij? V slovenskem ustavnem redu so vsa življenja pravno enaka. Življenje devetdesetletnice je pravno enako veljavno kot življenje dvajsetletnika. Temeljna ustavna vrednota slovenske ustave za človekovo dostojanstvo terja, da država enako varuje življenje vseh prebivalcev Slovenije. Ukrepi za omejevanje epidemije so bili sprejeti na podlagi priporočil stroke. Enako mora veljati tudi za njihovo sproščanje. Potrebno je poiskati pravo mero med kolektivno vrednoto varstva javnega zdravja in posamičnimi pravicami. Ali je stvarno upravičeno tvegati prehitro sproščanje ukrepov (denimo zoper priporočila stroke) le zato, da bomo lahko prej šli na večerjo v restavracijo in na tako zaželene počitnice ter s tem tvegali izgubo življenj starejše populacije? Tudi starejši ljudje imajo pravico do življenja in hrepenijo še za enim dnevom, tednom, mesecem in letom življenja, kot vsi običajni ljudje.
Ukrepe je zato treba sproščati le s trezno glavo, na podlagi prepričljivih strokovnih mnenj in postopoma. Ali naj slovenska družba žrtvuje nekaj življenj, da bomo Slovenci lahko odšli na svoje vikende? Kdo bo kasneje prevzel odgovornost, če bo prehitro sporočanje ukrepov povzročilo ponovno širjenje epidemije in še nadaljnje smrti? Ali je v tem trenutku vredno tvegati človeška življenja v zameno za letošnje počitnice? Pred vsemi vejami oblasti, tako izvršilno, zakonodajno in sodno, kot tudi pred Ustavnim sodiščem so zato težke odločitve, da ustrezno zavarujejo javno zdravje, pravico do življenja in svoboščine večine prebivalstva. Od njihovih odločitev je v veliki meri odvisno, v kakšni pravni in demokratični državi bomo živeli po koncu epidemije.
