Ustavno sodišče je 12. marca letos v zadevi U-I-110/16-44 odločilo, da »Prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja … v delu, ki se nanaša na javno financiranje dopolnilnega pouka, jutranjega varstva in podaljšanega bivanja v zasebni osnovni šoli s pridobljenim javno veljavnim programom, ni v neskladju z Ustavo« (1. točka izreka). Odločalo je sedem sodnic in sodnikov, sodnik Jaklič je bil izločen, ni pa jasno zakaj pri odločanju ni sodeloval sodnik Šorli.
Zadnja odločba Ustavnega sodišča se seveda nanaša na še vedno neizvršeno odločbo Ustavnega sodišča iz pred več kot petih letih. Ustavno sodišče je takrat v odločbi št. U-I-269/12-24 z dne 4. decembra 2014 kot protiustavnega razveljavilo »Prvi stavek drugega odstavka 86. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja … v delu, ki se nanaša na javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, … (1. točka izreka). Ustavno sodišče je takrat zapisalo, da »Drugi odstavek 57. člena Ustave zato učencem zagotavlja pravico do brezplačnega obiskovanja obveznega javno veljavnega programa osnovnošolskega izobraževanja, ne glede na to, ali ga izvaja javnopravni ali zasebnopravni subjekt.« (20. odstavek odločbe). Ustavni sodniki so takrat zapisali, da obvezno izobraževanje »… ne zajema financiranja dodatnih vsebin, ki so odvisne od vrednostnih usmeritev posameznih izvajalcev osnovnošolskega izobraževanja« (prav tam, 25. odstavek).
Ustavno sodišče v zadnji odločbi sicer prizna, da bi se »Državni zbor … na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-269/12 … moral pravočasno odzvati s sprejetjem ustreznega zakona, česar pa ni storil«, zaradi česar »…zakonodajna neodzivnost Državnega zbora …, pomeni kršitev načel pravne države … in načela delitve oblasti« (33. odstavek odločbe). A tukaj je večini na Ustavnem sodišču zmanjkalo poguma, da bi sledili svoji lastni sodni praksi iz zadeve Ankaran št. 2 (U-I-114/11-12) z dne 9. junija 2011 in v izreku ugotovili samovoljo Državnega zbora in se nato nekako odzvali na kršitev vladavine prava. Še več, Ustavno sodišče je v 59. odstavku odločbe samo sebi odvzelo vsakršno legitimnost, saj je večina zapisala naslednje: »Nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča ni sama zase razlog določitev načina izvršitve.« (Strokovna) javnost se lahko zato upravičeno vpraša ali se večina ustavnih sodnic in sodnikov zaveda, da je Ustavno sodišče vrhovni varuh človekovih pravic in ustavnosti v slovenskem ustavnem redu?
Iz odločbe izhaja, da večina na Ustavnem sodišču v ničemer ni razumela in ni ustrezno zavarovala ustavnih vrednot vladavine prava, človekovega dostojanstva in pluralizma. Tako lahko v 45. odstavku odločbe preberemo, da »Iz tretjega odstavka 57. člena Ustave izhaja dolžnost države, da ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo, kar pa ne pomeni dolžnosti države, da na svoje stroške zagotavlja prav določen tip osnovnošolskega izobraževanja oziroma zagotavlja obstoj različnih tipov osnovnošolskega izobraževanja« (opomba izpuščena). Večina je tako brez vsakršne prepričljive razlage zaključila, da obvezno financiranje ne vključuje »javno financiranje jutranjega varstva, podaljšanega bivanja in dopolnilnega pouka v zasebni osnovni šoli s pridobljenim javno veljavnim programom« (54. odstavek odločbe). Takšna avtoritarna razlaga svobode izobraževanja v škodo otrok neposredno nasprotuje ustavni vrednoti pluralizma in človekovega dostojanstva.
Več kot jasno je, da ima država pozitivno obveznost zagotavljati pluralnost izobraževanja in nase prevzeti stroške njenega financiranja v njenem obveznem delu tako v državnih kot zasebnih šolah. Obvezni del vključuje tudi financiranje jutranjega varstva, podaljšanega bivanja in dopolnilnega pouka, saj je iz narave stvari več kot jasno, da slednje izobraževanje ni »odvisno od vrednostnih usmeritev posameznih izvajalcev osnovnošolskega izobraževanja«, odločilnega kriterija za presojo iz odločbe št. U-I-269/12-24. Zakonodajna veja oblasti pri uresničevanju temeljnih načel kot so človekovo dostojanstvo in pluralizem glede svobode izobraževanja nima nobenega polja proste presoje, saj bi v nasprotnem primeru ravnala arbitrarno v nasprotju z vladavino prava.
Večina na Ustavnem sodišču je tako neposredno zaobšla svojo lastno odločitev iz pred več kot petih let, s čimer je še nadaljnje spodkopala vladavino prava v slovenski družbi. Če Ustavno sodišče ne spoštuje svojih lastnih odločb, zakaj bi jih kdo drug? Še bolj zaskrbljujoče je, da je večina neposredno posegla v načelo enakega obravnavanja. Sodnik Zobec v svojem komentarju 57. člena Ustave natančno ugotavlja, da »Učenci, ki se izobražujejo na zasebnih osnovnih šolah na podlagi javno veljavnih programov, ter starši teh otrok … ne smejo biti v ničemer v slabšem položaju, kot so njihovi vrstniki na javnih šolah« (v M. Avbelj (ur.), Komentar 57. člena URS, Nova univerza, Ljubljana, str. 492). Državna obveznost zagotavljati pluralno izobraževanje na vseh ravneh je srčika slovenske družbe in njenega pravnega reda. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-68/98 z dne 22. novembra 2001 zapisalo, da »če naj bo ustavno zagotovljena pluraliteta nosilcev izobraževanja dejansko uresničena, je država dolžna ustvariti tudi finančne možnosti za to« (21. odstavek odločbe).
Pred več kot petimi leti sem ob robu takratne odločbe Ustavnega sodišča zapisal v kolumni, da »… ustavni sodniki konec leta 2014 niso bili zmožni zbrati soglasja o tako temeljni vrednoti vsake svobodne in demokratične družbe, kot je pluralnost. To pa je verjetno veliko bolj zaskrbljujoče kot sicer neprepričljiva obrazložitev ustavne odločbe.« Od takrat se ni marsikaj spremenilo, ideološke delitve o temeljenjih ustavnih vrednotah kot je pluralizem in celo človekovo dostojanstvo otrok so le še bolj poglobljene.
Pomanjkanje pluralnosti je tokrat opazil tudi sodnik Pavčnik. V svojem odklonilnem ločenem mnenju je zapisal, da »Vse skupaj vsaj malček, rečeno s prispodobo, spominja na Malega princa, ki je moral odraslim še enkrat narisati boo, ki prebavlja slona. To zapisujem spoštljivo in nočem biti sarkastičen; reči hočem preprosto to, da spoštujmo domišljijo in dar otrok, ne da bi bilo pomembno, v kateri tip osnovnošolskega izobraževanja so vpisani« (opomba izpuščena, 7. odstavek ločenega mnenja). Sodnik Pavčnik, večina otrok in odraslih v slovenski družbi verjetno pozna zakaj je Antoine de Saint-Exupéry v svojo čudovito zgodbo vključil prispodobo o boi, ki je pojedla slona. Upajmo, da se sodnikovi strahovi o boi na Ustavnem sodišču ne bodo uresničili in da so morda preuranjeni.
A dejstvo po drugi strani je, da je Ustavno sodišče odreklo pravico do enakega obravnavanja manjšini otrok, ki obiskujejo zasebne osnovne šole. Iz elitnih pisarn na Beethovnovi ulici 10 bi lahko v svobodni demokratični družbi, kot vsaj formalno slovenska država trenutno še je, poslali drugačno sporočilo eni najbolj ranljivih skupin v slovenskih družbi. Gre za človekovo dostojanstvo otrok in njihovih staršev, ki imajo pravico do izbire osnovnošolskega izobraževanja in obveznost države, da v celoti financira obvezno izobraževanje jutranjega varstva, podaljšanega bivanja in dopolnilnega pouka. Slovenska družba in njen ustavni red temeljijo na vrednotah človekovega dostojanstva, pluralizma in vladavine prava, zaradi česar bi se tega moral bolje zavedati tudi trenutni mandat slovenskega Ustavnega sodišča.
