Če lahko govorimo o dejanskih izrednih razmerah, pa (še) ne moremo govoriti o t. i. 'izrednem stanju' v skladu z 92. členom Ustave Republike Slovenije (URS). Takšno stanje so sicer nekatere države že razglasile. Nekateri pri nas menijo, da pride 92. člen naše Ustave v poštev le za t. i. vojno stanje. Se strinjam, da bi ga večinoma lahko uporabili v vojnem stanju, ne pa izključno. Iz jezikovne in logične razlage 92. člena Ustave izhaja, da ustavodajalec govori o vojnem ali izrednem stanju, kar pomeni, da poleg vojnega stanja predvideva možnost tudi stanja, ki je izredno, a ne vojno. Lahko bi šlo za kakšne hude naravne nesreče, lahko pa tudi za epidemijo, ki bi pomenila tako »veliko nevarnost, da bi lahko bil ogrožen obstoj države«. Po namenski razlagi tega člena bi morali razumeti tako kritično situacijo, ko bi ob izjemnem številu obolelih in žrtev ter posledično onemogočenem delovanju države zavoljo popolne karantene bilo smiselno osredotočiti operativo države na peščico ljudi. Vlada bi tako po 108. členu Ustave predlagala uredbe z zakonsko močjo, sprejemal pa bi jih Predsednik Republike, saj Državni zbor nikakor ne bi mogel delovati. V tako zaostreni situaciji bi bilo to možno in skladno z našo Ustavo.
Nikakor pa ne menim, da smo že tam in seveda upam, da tja ne pridemo nikoli.
Sicer pa omenjeni člen Ustave določa, da se človekova pravica do svobode gibanja sme omejiti z zakonom, če je to treba, da bi se na primer preprečilo širjenje nalezljivih bolezni. Tako 39. člen Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) določa prepoved ali omejitev gibanja prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih. Ustava torej pooblašča zakonodajalca, da v takšnih primerih gibanje prebivalstva omeji oziroma prepove, zakon pa nadalje izvršilno oblast, da sprejeme ustrezne, ciljno bolj usmerjene ukrepe glede časovne in prostorske dimenzije.
Seveda pa Ustava s takšno zakonsko rezervo glede omejevanja te pomembne človekove pravice še ne daje zakonodajalcu povsem bianco menice, kar pomeni, da je tudi ta ne more dati takšne izvršilni oblasti. Pri vsakršni dovoljeni omejitvi človekove pravice je seveda treba upoštevati načelo iz 15. člena Ustave, in to je -- sorazmernost.
Tudi izredno stanje, policijska ura in ne vem še kako invazivni ukrep je lahko legitimen, če tako kritično stanje to zahteva. A vedno je treba tehtati ukrep s posledico, ki jo ljudem prinaša: kakšna je korist ukrepa glede na invazivnost omejitve. Seveda bi bil najbolj učinkovit ukrep že ob prvem primeru popolno zaprtje vsega in absolutna prepoved gibanja, celo zapustitev svojega stanovanja. A za kakšno ceno?
Ob nepoznavanju novega virusa in sprotnem učenju o njem, je težko biti najbolj pameten, za nazaj pa je vedno lažje ocenjevati. Pri tem morajo biti ukrepi hitri, da so dovolj učinkoviti, kar pomeni, da so težko povsem premišljeni. Postopno ukrepanje prejšnje vlade se mi ni zdelo nesmiselno, ravno tako pa tudi ne strožji ukrepi sedanje vlade ob naraščanju epidemije. Če bi se virus širil še naprej, bi bili ukrepi verjetno strožji, kar je smiselno, saj bi to terjala sorazmernost ukrepanja. Pri tem pa je pomembno, da so ukrepi ciljani, predvsem prostorsko, in ne sprejeti kar povprek. Tako tudi razumem kritiko NIJZ, da je bila omejitev gibanja prebivalstva na matične občine, malce prenagljen ukrep. Morda ne poznam dovolj okoliščin in vseh informacij, a kar so kazali na televizijah glede sprehajalcev na Obali in Bledu, pa ob Koseškem bajerju, to ravno ni bila pretirana gneča, pa še ljudje so hodili najmanj meter in pol vstran med seboj oziroma so bile skupinice lahko družine. Ukrep bi bil sicer utemeljen, če bi se izkazalo, da je ravno teh nekaj izletnikov povečalo delež okuženih. Ukrep bi bil lahko bolj osredotočen na to, da bi v teh izletniških krajih že ob tedanji omejitvi gibanja policija in redarji opozarjali ljudi oziroma jih celo sankcionirali.
Po drugi strani tudi razumem Vlado, saj je treba delovati hitro in skušati biti čimbolj učinkovit. Pri tem vsak ukrep ni nujno najbolj posrečen, po vojni pa je tako ali tako lahko biti general.
Malce pogrešam podatke o tem, kdo, iz kakšnih skupin so okuženi, kako so se okužili, torej podatke o tipskih primerih, seveda ob strogem varstvu osebnih podatkov. To bi gotovo imelo učinke na še boljšo preprečitev širjenja. Seveda do povsem realne situacije ne moremo, kajti precej več okuženih je, od tistih ugotovljenih, a naj se razkrije vsaj to, kar se ve. Verjetno nisem edini, ki razmišljam, da ostajam in delam vse doma, gledam, da grem čim manjkrat v trgovino, na 10-14 dni, se sprehajam po gozdu v okolici doma – že tri tedne po isti poti, ker je ta preverjeno najmanj obljudena. Če koga z družino morda srečamo, se čimbolj ognemo na povsem drugo stran poti, da je razdalja vsaj tri metre. V Sloveniji pa vsak dan še vedno narašča število okuženih. Od kje? Kako?
Poleg tega gledam po televiziji policijo, ki nadzira prehajanje iz občine v občino in pri tem obravnava nekoga, ki si je drznil iti v drugo občino po žeblje ali k jezeru, da bi v miru pojedel sendvič, kot nekakšnega kriminalca. Po drugi strani pa se število okuženih nezadržno širi v domovih za starejše, ki so najbolj rizična skupina, tako da je tam že približno dvajset odstotkov vseh okuženih. Kje so zdaj tu ciljno usmerjeni ukrepi? To bi vsekakor morala biti prioriteta.
Če pa so pri nas ukrepi večinoma vendarle sorazmerni, pa tega seveda ne moremo reči za Madžarsko, ki niti ni kako močno prizadeta z okužbo (vsaj v primerjati z Italijo in Španijo), pa gre »zapirati« parlament. Dokler poslanci lahko delajo od doma na videokonferencah, so seveda več kot potrebni. Morda je tudi srbska policijska ura ne-sorazmeren ukrep, ko se posega po hujših omejevalnih sredstvih, četudi so na voljo blažja oziroma milejša za dosego nekega namena? Seveda so izredne razmere zelo pripraven poligon za vaje samodržcev. Velja pa tudi pravilo, da hujše, kot so izredne razmere, manj zavzeti bodo ljudje za pravno kulturo z vladavino prava, demokracijo in človekovimi pravicami. Namreč, kot bi dejal Ciceron, inter arma enim silent leges. Na srečo še nismo tam in srčno upam, da tudi tokrat ne bomo.
