Temu je najbrž botrovalo več razlogov: najprej odstop predsednika vlade in posledična politična kriza, čas zimskih počitnic in tedaj še grozeči koronavirus v naši soseščini. Tudi še tudi zdaj našo javnost upravičeno bega, a prišel bo čas, ko bo epidemije konec, in se bomo zopet vrnili v javno življenje. In pogovoriti se bo treba, javno, tudi o tej zadevi.
Rektorska konferenca je pravni institut, določen v Zakonu o visokem šolstvu (ZVIS), katerega 29. člen določa: »Univerze za obravnavanje in usklajevanje vprašanj skupnega pomena oblikujejo rektorsko konferenco.« Potemtakem gre sklepati, da gre za institucijo javnega značaja, nosilko javnih pooblastil, ki v imenu članic, univerz, zastopa njihove interese v razmerju do države. Kakor koli beremo omenjeni člen, v povezavi z ostalimi členi ZVIS, bi bilo razumno sklepati, da vsaka univerza, ki je veljavno ustanovljena in ji je podeljena akreditacija s strani NAKVIS, postane ipso iure članica RK. ZVIS namreč ne predpisuje posebnih dodatnih pogojev, ki jih mora nova univerza izpolnjevati, kar se tudi ne zdi smiselno, saj je bistvena njena akreditacija, kar pomeni, da pogoje za obstoj kot univerza izpolnjuje ustanova, za katero tako ugotovi NAKVIS. Ti pogoji se namreč določajo v drugih določbah ZVIS.
Trenutne članice RK so dve veliki slovenski univerzi, Univerza v Ljubljani in Univerza v Mariboru, in dve manjši Primorska univerza ter Univerza v Novi Gorici. Tri so državne, zadnje navedena pa javno-zasebna. Pretendentki za vstop v RK sta zasebni Nova univerza ter Univerza v Novem mestu, pri čemer vsaj prva od teh dveh po številu študentov precej presega Univerzo v Novi Gorici.
Avbljevo javno pismo poudarja, da si Nova univerza že skoraj osem mesecev prizadeva za članstvo v RK, ki pa ji to onemogoča z raznimi takšnimi in drugačnimi, a nepravnimi manevri. Kako je to mogoče? Kako se lahko to dogaja?
Je mar Rektorska konferenca nekakšen zasebni klub, ki bi lahko postavljal svoja merila? Pa tudi ta ne bi smel kršiti človekovih pravic, a bi takšen klub prav gotovo imel več avtonomije. To seveda RK ne more biti. Na svoji spletni strani se proglaša za »neformalno združenje«, kar je prva neskladnost z ZVIS, saj iz gornje zakonske določbe izhaja, da je takšno institucijo pravzaprav treba ustanoviti (besedno zvezo »se ustanovi« navadno v pravu razlagamo kot obvezno). In kako naj bo RK neformalno združenje, če je pravzaprav zakonska ustanova, kar ji daje formalnopravni značaj.
V svojih pravilih RK predpisuje pogoje, ki naj bi jih univerza izpolnjevala, da lahko postane članica, potem pa še določa, da novo članico obstoječe sprejmejo le s konsenzom. To je nadaljnja neskladnost z omenjeno zakonsko normo iz ZVIS. Res je ta zelo skopa, a vendarle oblikuje določen pomenski prostor, ki ga tvorec pravilnika nikakor ne sme zožiti. Na ta način zakrivi kršitev 120. člena Ustave (načelo zakonitosti pri delovanju javne uprave).
Da ne omenjam kršitve 14. člena Ustave (načelo enakopravnosti), saj RK očitno diskriminira med že obstoječimi članicami in tistimi, ki bi to rade postale. Nadalje lahko govorimo tudi o arbitrarnosti, saj Novi univerzi sploh ni bil izdan sklep, ki bi vseboval kakšne razloge za zavrnitev članstva. Kaj pa naj bi bili ti razlogi ob omenjenem pomenskem polju 29. člena ZVIS, bi si težko zamislili.
Tudi sam, podobno kot prof. Avbelj, moram v tem primeru ugotoviti hudo kršitev javnih pooblastil oziroma njihovo zlorabo, nekakšno privatizacijo javne institucije. Kar nedvomno kliče vsaj po reakciji kakšnega inšpektorja (npr. za javno upravo), ki naj takšno nezakonitost odpravi. Ali pa bo spet treba vlagati tožbe na sodišča in sramotno ugotavljati, da se Nova univerza mora spet formalno prebijati naprej izključno po sodni poti.
Spomnim se kolega, ki mi je že dolgo nazaj, ko se je sprejemala naša Ustava, dejal, da avtonomija univerze ne bo pomenila nič drugega kot avtonomijo univerzitetnih »mandarinov«. Pa mu tedaj nisem verjel …
