Smo tisto, kar delamo večkrat.
Odličnost torej ni dejanje, ampak je navada.
(Aristotel)
Se še spominjate prejšnjih zmagovalcev? Leta 2014 je zmagal predsednik Društva gostincev Pohorja Maksimiljan Klančnik z zapisom: »Nekdo, ki zasluži 20 tisoč evrov, težko razume, kako se počuti nekdo, ki nima za kruh.«
Bob leta 2015 je postala misel Iva Boscarola: »Slovenci lažje oproščamo lopovščino kot pa uspeh, morda tudi zaradi tega, ker imamo nekaj tihotapskega v genih od Martina Krpana naprej. Dejstvo pa je, da Slovenci oprostimo vse, le uspeha ne.«
Za leto 2016 je odločevalce prepričal mariborski zdravnik Husam Franjo Naji s stavkom: »Sposobni ljudje ustvarjajo delovna mesta, nesposobni pa jih uničujejo.«
Za leto 2017 je bila zmagovalna misel Srečka Cehnarja, poveljnika enot TO-ja pri obrambi Šentilja: »Soborci me sprašujejo, ali smo se borili za pravo stvar. Za domovino že, in če bi bilo treba, še stokrat. Ne pa za elite, ki so se okoristile brez moralnih in etičnih zadržkov. Kako jih ni sram?«
Za leto 2018 je glasovalce prepričala prof. dr. Verica Trstenjak z mislijo: »Politikom sporočam: ne govorite, da podpirate strokovnjake. Podpirate jih le, če so slučajno vaši. In politiki, ne govorite, da podpirate vračanje strokovnjakov iz tujine, ker jim vračanje preprečujete.«
Prav zanimivi so vsi ti prejšnji bobi. Najpogosteje so namenjeni politikom in odločevalcem, govorijo pa tudi o vseh nas, saj na volitvah vedno znova odločamo. Če volimo ali če ne. In nenazadnje, ali ni prav vsak izmed nas del te družbe in s svojim življenjem prispeva k njeni podobi? Tudi če se komu zdi, da je njen nepomemben člen, verigo vendar sestavljamo prav vsi.
Si zamišljate, če ste seveda dovolj stari, da bi točno pred 30 leti popolnoma izginili in se danes vrnili? Vzemimo kot eksperiment in zgolj v razmislek.
Mnogih, ki ste jih tedaj poznali, ne bi prepoznali, tako zelo so se spremenili. Nekateri so »vzcveteli«, drugi »odcveteli«, eni stopili na sceno, drugi z nje izginili. Prišli so tudi povsem novi obrazi, taki, ki so bili tedaj še v vrtcu ali osemletki. V naša življenja pa je vstopil nov, pomemben »igralec« – svetovni splet, brez katerega nam živeti ni. Pomeni izjemen napredek, a prinaša tudi velike pasti.
Že dalj časa premišljujem o tem, kar smo dosegli pa tudi zapravili v zadnjih treh desetletjih. Prav v tem času se namreč vrstijo številne obletnice, spominjamo se prelomnih dogodkov, demokracija kaže mnoge obraze. Takrat smo bili enotni, poslušamo, in to je resnica, ki je ni moč omadeževati. Zvenelo je in še vedno zveni lepo. Čestitam vsem, ki so zbrali pogum in nas popeljali v samostojnost. Država je obetala, da bo prijazna do vseh; mladih in starejših, revnih in bogatih, ki jih ni bilo prav veliko, vernih in ateistov. Vladala sta ponos in zanos; vsi za enega in eden za vse. Prevevala nas je želja po znanju, svoboda govora je dobila prestižno mesto. Govorili smo o drugi Švici, pa Indiji Koromandiji, pravljici pod Alpami. V skromnosti in brez druge izbire smo sprejeli bone, pa lihe in sode dneve, tudi pomanjkanje marsičesa, stali v kolonah na meji, imeli popisane potne liste z omejitvami ...
Pa je prišla Evropa, evro, odprte meje, privatizacija. Nekateri so videli dlje od drugih. Nekoč giganti so začeli propadati, isti ljudje so jih znali upravljati šele, ko so jih pokupili za majhen denar. Tiho so se priplazili izkoriščanje, odpuščanje, negotovost, velika razslojenost. Kdor je »znal«, je bogatel in ni ga bilo moč najti »s prsti v marmeladi«. Vedno korak pred tistimi, ki so mu sledili. Zakonito ni bilo nujno pošteno, kaj šele pravično. Na sramotilnem stebru so se znašli mnogi, vsi pa so trdili, da gre za zaroto. Na desetine oddaj s pravimi hobotnicami podjetij v zasebni lasti, malverzacijami, obvodi vseh vrst in celo imeni. Nekateri so čez noč odleteli s položajev, mnogi tudi z letalskimi linijami. Nepovratno. Na mnoge smo zato kar pozabili. Denar je odhajal pred njimi in daljni otočki so ga menda polni. Uspevali so celo taki, ki so ljudi učili, kako se izogniti dacarjem, in dobili številne sledilce. Kot da ne bi bilo treba plačevati davkov. Kdo jih pa bo? Morala je pogosto ostala v učbenikih in na predavanjih pravih sanjačev.
Zanesenjaki so se borili proti revščini malega človeka, za bolne, onemogle, otroke, starejše. Najopaznejšim so pripenjali medalje ter izročali plakete in delali so še bolj prizadevno.
Ena od svetlih plati so športniki. Pa tudi ti bi nam znali marsikaj povedati. Zlasti o tem, kako je bilo na začetku njihove kariere, ko so se do prvih zmag prebijali zgolj s finančno pomočjo svojih staršev. Ko jim je uspelo, pa je prišla država. Nekateri so bili s starši celo v tujini in tam tudi ostali. Kako bi bilo, če ne bi imeli takih staršev, lahko zgolj ugibamo. Množice torej pridejo šele, ko uspeš in začneš prejemati vsaj bron, ter so premo sorazmerne uspehu. Kaj pa, ko so nekajkrat izpadli iz deseterice ali trideseterice najboljših? Gnev, bes, očitki, razočaranje … So tisti, ki to izražajo v komentarjih, kdaj trenirali noč in dan, stali na stopničkah ali pod njimi, se odpovedovali vsemu?
Nedvomno imamo radi zgolj zmagovalce, uspešneže, lepe in zdrave. Tudi šolstvo prisega na točkovanja, marsikje odločajo decimalke. Zato sem bila vesela predstavitve deficitarnih poklicev za mlade, pa čeprav ta hip še kako potrebujemo zdravnike. Znana kuharska tekmovanja so privabila mlade, in prav je tako. Vsak poklic mora biti cenjen. Spomnimo se na uspešne ljudi, ki niso poznali zgolj petic in desetic.
Kdaj bomo odkrivali najboljše v ljudeh in doumeli, da so pomembni tudi zdrava kmečka pamet, čustvena inteligenca in celo srce, ne le najvišji IQ? Vsak od nas je za nekaj nadarjen, vsak ima kakšno sposobnost, le odkriti jo je treba.
Vsak je lahko zelo velik tam, kjer živi in dela, pa čeprav nima slavne službe in akademskega naziva, ni znan in ne bogat, nima vile in ne bazena ter velikega terenca.
Zato sem, ko gledam in poslušam vse izbore naj osebnosti meseca in leta, ki jih sploh ni malo, vedno vesela, če se med njimi znajde povsem »navaden«, dotlej celo povsem neznan človek. Nekdo, za katerega prej sploh nismo slišali. Kajti prav tem se je najtežje prebiti. Pomislim na številne dobrotnike, ki neutrudno pomagajo ljudem v stiskah vseh vrst, skrbijo celo za rastline in živali. Tudi na starše otrok s posebnimi potrebami, ki ne bodo nikoli odrasli. Pa na ljudi, ki živijo z dementnimi in psihiatričnimi bolniki.
Ta hip pomislim na uličnega prodajalca na Tromostovju, ki se dnevno vozi v Ljubljano. Leta in leta, da na tržnici prodaja časopise. Postal je že prava maskota mesta, v pozitivnem smislu. Obiskala sem ga 24. decembra in mu v predsednikovem imenu prinesla darilo. Tega se je tako razveselil, da sem se zbala, da bi mu odpovedalo srce. Velik človek. Polepšal mi je božič. Tako lepih zgodb je veliko in pod novicami o njih na spletu sploh ne bi dovolila komentarjev. Ker bi en sam neprimeren pokvaril vse. Ker si ga tak človek preprosto ne zasluži. Morda bi ga celo prejel. Zakaj tako razmišljam? Ker sem pred časom, sicer komentarjev ne berem, odprla to rubriko pod lepim zapisom o družini, ki je posvojila dve afriški deklici, in so zdaj skupaj obiskali prave starše ter jim tudi sicer pomagajo. Kako grozljivo se je bralo; ne bi rada obnavljala, kaj vse je pisalo. Ali si otroka, ki sta srečna in sta osrečila nova starša, to res zaslužita? Sram me je bilo in je še.
Bi pa komentiranje odprla pod sramotnimi zgodbami in nečednimi posli tatov naše sedanjosti in prihodnosti ter jim jih tudi poslala v branje. Ker morajo dobiti imena in prepoznavne obraze. Kdo lahko od res poštenega dela brezsramno obogati? To so sila redki in taki zmorejo v vsakem trenutku pokazati čiste račune. Kako ima lahko nekdo v državnem podjetju petkratnik plače predsednika vlade? Pravijo, da mora biti dober menedžer. Mar ne zahteva tega tudi funkcija premierja? Ali ni nekaj narobe z državo, v kateri sta predsednik republike in vlade na morda 50. mestu mesečne plačne lestvice? Tega ne (z)morem razumeti in nisem edina.
Tu bom zato naredila piko, ker sem povedala povsem dovolj. Vi pa povejte naprej. Če bomo govorili, se bo nekaj spremenilo. Živimo namreč v čudoviti deželi, v kateri je veliko več dobrih kot slabih ljudi.
