Že od nekdaj sem velik ljubitelj filmov Jamesa Bonda in moja najljubša verzija tega filmskega lika je bila tista z Rogerjem Moorom. Pri predstavah, ki jih imajo najstniki o tem, kakšni naj bodo, ko dokončno odrastejo, je njegov lik igral precejšnjo vlogo. Da so manjkali fizična podobnost, Aston Martin in bondovska dekleta, se je dalo – ob ustreznem odmerku vodke martinija (pretresenega, ne premešanega) – preživeti. So bili pač obleka iz Mure, očetova Zastava 1300 in sosedova Micka. Bondovski filmi v tistih letih so vsebovali precej sporočil detanta med obema velesilama, zato se je dalo preživeti tudi to, da so ljudje s simboli, ki so takrat krasili tudi naše zastave, skoraj vedno predstavljali sovražnike. Mladost pač to odpušča, ker je takšne »malenkosti« ne zanimajo preveč. Kakorkoli že, do Piercea Brosnana, ki je v te čevlje stopil v 90. letih prejšnjega stoletja, nekako nisem našel prave povezave z drugimi, ki so igrali Bonda; šele ta igralec mi je nekako »sedel« v prejšnje predstave. Z Danielom Craigom me je navdušenje dokončno minilo, pa naj mi dekleta še tako zamerijo. Z govoricami o tem, da naj bi lik v prihodnje igrala ženska, pa je vsa poanta mojega najstniškega obdobja tako ali tako dokončno izginila.
Tako sem zadnjič po dolgem času gledal prvo izvedbo Bonda s Pierceom Brosnanom – Zlato oko, film, ki me je ob prihodu na velike zaslone nekako vrnil v stare občutke. A zdaj sem ob gledanju tega filma imel čisto drugačne in ne ravno prijetne občutke. To, da so vojaki s prej navedenimi simboli padali kot pokošeni v stotinah, nekako sprejmeš, časi so se pač spremenili. Nekako razumeš, da je vendarle šlo za psihološki obračun z ideologijo, ki je v očeh zahodnjakov predstavljala poosebljenje zla. Kar pa me je v današnjem času resnično zmotilo, je, kako v podtonu sladostrastna sta bilo divjanje s tankom po ulicah Sankt Peterburga in s tem povezana brezobzirnost do teh severnih Benetk. Rušenje spomenikov, prebijanje in rušenje zidov krasnih stavb Nevskega nabrežja, vse s prikritim sporočilom, da to nima nobene prave vrednosti. Takšnih bondovskih prizorov nikoli ne bi mogli uzreti recimo v Londonu. V retrospektivi dobijo te podobe svoj kontekst z dogajanjem v Rusiji devetdesetih let prejšnjega stoletja, divjanjem iz Zahoda uvožene nove kapitalistične ureditve in razpadom nekdanje velesile – kontekst, ki je nenazadnje na oblast prinesel Vladimirja Putina.
Bond se tu v ničemer ne razlikuje od bistveno manj subtilnih filmskih likov, kot je recimo Rambo. V psihološkem smislu sta oba dobila mnogo naslednikov, ki so – pretežno pri Američanih – del instrumentarija, s katerim je mogoče vzdrževati podporo javnosti za stanje permanentne vojne. To navsezadnje ni nič novega, o tem obstaja mnogo strokovne literature, verjetno najbolj znana je knjiga Edwarda Hermana in Noama Chomskega Oblikovanje konsenza (Manufacturing consent). Ena izmed glavnih potreb je namreč vzpostaviti jasno ločnico med Dobrim in Zlom, pri katerem je Dobro, jasno, pridržano izključno ZDA, medtem ko je Zlo prihranjeno za trenutno izbrano tarčo. Teh je lahko več, in ker so v borbi z Zlom – že po definiciji – dovoljena vsa sredstva, je popolnoma razumljivo, da se lahko v okviru tega počne marsikaj, kar bi bilo sicer skrajno zavržno.
Ob vnaprej ustvarjeni psihološki podlagi je pač, kot sta to pronicljivo zapisala Mathias Bröckers in Paul Schreyer v knjigi Mi smo »ta dobri« (Wir sind die Guten), dovoljeno vse. Kadarkoli se dogajajo stvari, ki bi lahko pomenile dvojno moralo, se je treba le vrniti na osnovno trditev – ker smo mi Dobri, je tudi to, kar počnemo, nujno dobro. Ob tako oblikovani premisi je lažje prezreti očitne primere dvojne morale. Primerjava početja recimo Ruske federacije in ZDA, ki pač ravnata tako, kot ustreza njunim interesom, zato v bistvu sploh ni mogoča, ker je ravnanje prvih nujno Zlo in ravnanje slednjih, pač v skladu s povedanim, nujno Dobro. Še bolj pride to do izraza zdaj, ko je Iran pomotoma sestrelil ukrajinsko letalo, ki je imelo to smolo, da so bili živci vojakov zaradi vojnega delovanja očitno preveč napeti. Koliko medijev je recimo poročalo, da so, ne tako dolgo nazaj, leta 1988, v podobnih okoliščinah pripadniki ameriške vojske sestrelili iransko potniško letalo in je pri tem umrlo 290 ljudi – civilistov. Razlika je bila tudi v tem, da se uradni predstavniki ZDA za to dejanje nikoli niso opravičili.
A takšen pristop je nevaren, ker v sebi nosi izrazito diskriminatoren odnos, tudi v Evropi, na oseh Zahod – Vzhod in Sever – Jug. In mi vedno spadamo na desno stran enačbe. Kljub vsej svoji pošastni in agresivni zgodovini zahodne države, kot so Združeno kraljestvo, Francija, Nemčija, Španija in ZDA, nimajo nikakršnih zadržkov pri lastnem postavljanju na piedestal moralne veličine. Vsi preostali smo v tem kontekstu lahko zgolj hvaležni, da smo prejemniki veličastnih spoznanj kulture okcidenta. In če se moramo pri tem, da bi lahko sodelovali v projektih, ki so zrasli na podlagi interesov prej naštetih, ponižati in pogosto sprejemati diktat, se to enostavno pričakuje. Izkušnja z grško krizo in zanemarjanje volje prebivalcev te države sta to jasno pokazala. O tem, kako je ta država pristopila k reševanju krize, ki so jo zakuhale tudi zahodne države, je odločal nemški Wolfgang Schäuble in ne legitimno izvoljena grška vlada; kot pravijo Nemci, je včasih treba »ein Exempel statuiren« – pokazati na primeru, kako se je treba vesti. Mimogrede, v knjigi Janisa Varoufakisa Odrasli v sobi lahko preberete, kako »krasno« so se ob tem vedli naši predstavniki.
Mi si lahko domišljamo, da smo enakopravni igralci v teh zgodbah, a dejansko smo daleč od tega. Včasih se mi zdi, da se niti potruditi ne znamo, da bi vsaj opozorili nase; recimo takrat, ko se nas hoče potegniti v nove, preprosto povedano, svinjarije, ki jih pripravljajo »ta dobri«. Da bom konkretnejši, nihče si verjetno ne dela utvar, da ne bo na Bližnjem vzhodu ponovno prišlo do resnih konfliktov. Umor (in da je bil čisto navaden umor, ni nikakršnega dvoma) iranskega generala je zadeva, pri kateri bi morali potegniti jasno črto. Če si že zatiskamo oči, ko ZDA pobijajo ljudi, ki so osumljeni terorizma, in je to divjanje z brezpilotnimi letali še nekako – in to resnično z veliko dozo grenkobe – mogoče požreti, je ubijanje nespornih predstavnikov suverenih držav ločnica, ki je ne bi smeli prečkati. Takšne zadeve so klasičen casus belli (spomnimo se prestolonaslednika Franca Ferdinanda), in ker smo zaradi članstva v zavezništvu NATO tudi sami nujno sodelujoči v potencialnem vojnem spopadu, smo upravičeni najmanj do tega, da se o dopustnosti takšnih ravnanj izjasnimo.
Ob tem dogodku in dogajanju mi ni ušla določena ironija usode, da so se naši vojaki pred potencialno nevarnostjo z Vzhoda hoteli umakniti skupaj z nemškim kontingentom, ki se nahaja v teh krajih. Nekako spominja na neke druge čase, tudi če pustimo ob strani, ali je bilo to treba narediti ali ne. A ponovno smo vključeni v igre, ki jih vodijo drugi, posledice pa bomo čutili tudi sami doma – bodisi zaradi novih begunskih tokov bodisi s polaganjem računov, ko se pesek poleže. Za pobite ljudi v oboroženih spopadih na Bližnjem vzhodu smo namreč odgovorni prav toliko kot druge države članice NATO – nedolžni v teh zgodbah pač ne moremo biti. Pri odločitvah se nas ne upošteva kaj dosti, a ko se morajo »veliki« sklicevati, da so tudi drugi bili za, smo takoj »člani koalicije«.
Če se vrnem na začetek … Ne glede na to, koliko smo zaradi prevzemanja zahodne propagande – drugače je pač ne morem imenovati – prepričani, da smo del njihovega interesnega delovanja, to pač ne drži. Jaz sem vsaj sprejel, da ne morem postati James Bond, kot ga je igral Roger Moore, in čas je pokazal, da se je tudi filmski Bond spremenil v navadnega morilca brez pravega stila; s takim likom pa resnično ne čutim nobene povezave. Kako bondiade vidijo Slovence, pa lahko vidite (mislim, da) v filmu Iz Rusije z ljubeznijo – Slovenci so prikazani kot neke vrste odrasli Kekci. V tem je nekakšno sporočilo, ki bi ga morali dojeti.
Če ne, pa še vedno priporočam vodko martini – pretresen in ne premešan. Po dveh ali treh se bo že posvetilo.
