Denar ne more ustvariti nič,
kar bi bilo vredno življenja;
le pesek, ki nas obda s puščavo.
Antoine de Saint-Exupéry
Pa je to res?
Se še spominjate filma Nespodobno povabilo in njegovih spodobnih nespodobnosti? Je odločilna prav vsota, ki je izziv še tako poštenemu in zglednemu človeku? In kakšen je davek zanjo? Nas zmore osrečiti ali sproži le nove, veliko hujše probleme, dileme, težave ...? Je konec filmsko tragičen ali zgolj zmagovito poučen?
Če niste gledali filma, spominjam na čudovito knjigo dr. Aksinje Kermauner Berenikini kodri. Nujno branje za starše vseh najstnikov ali, še bolje, otrok, celo če so ti še v plenicah. Dve prepleteni zgodbi. Zanimiva in poučna je zlasti fantova. Ima prav vse; marmor v hiši, BMW v garaži, veliko usnja na sebi in prelepe počitnice daleč v tujini. Ne osreči ga nič od tega, mamila ga popeljejo v nov, lažen svet. In dekle? Skromno, slabovidno, zgolj z dedkom in njegovimi pripovedmi. Srečno in v pomoč fantu. Velja razmisliti, kakšne so lahko pasti bogastva.
Denar sam po sebi, če ga je seveda veliko preveč, namreč niti ne osrečuje. Vsaj ne prav dolgo, saj se pohlep veča, človek pa lahko kmalu zaide na stranpoti in postane celo ujetnik tistih, ki za nečednosti vedo. In tega se ni več mogoče rešiti. Mnogi tedaj vstopijo v nov, še večji krog zla. Če se tega zavedajo ali ne. »Lisica pač ne more čuvati kokoši«, pa če bi jih še tako rada. Preveč tvegano bi bilo.
Spominjam se pripravniške prakse na policiji. Po več mesecih, skoraj letu dni od izginotja, je policija našla mrtvega moškega in kriminalist se je odpravil k njegovemu sinu. Skrbno se je pripravil, kako mu sporočiti žalostno novico. Pozvonil je in mladi mož je odprl. Takoj mu je pokazal službeno izkaznico. Takrat pa se je začelo. Ni ga mogel pomiriti. Začel je neutolažljivo jokati, pripovedovati, ihteti. Pa je kriminalist spet poskušal, a ni prišel do besede. In kaj je bil v resnici vzrok vse te velike žalosti? Nikakor ne najdba mrtvega očeta, pač pa kazniva dejanja, ki jih je imel mladenič na vesti in je mislil, da so ga odkrili in prišli ponj. Ko je izvedel, da gre (»zgolj«) za očeta, je bilo za marsikaj prepozno. Povedal je skoraj vse … Pomislila sem, kako se je počutil ves čas, ob slehernem, celo naključnem srečanju s policijo. Zgodba niti ni edina, pove pa veliko.
Pomislim še na »loto milijonarje«, ki jih sicer ni prav veliko. Lepo je pravzaprav že upanje, da se bo enkrat zgodilo, če seveda igraš. Koliko idej ima človek in kako čudovito je sanjati. Potem ko se zgodi, pa je najbrž – vsaj tako mislim – veliko povsem novih problemov. Čeprav je denar še kako legalen, se začenjajo nova vprašanja. Kako se varno skriti, komu kaj dati, kako se rešiti vseh novih prijateljev. A kljub temu bi si vsak želel biti med njimi. Sama sprva menim, da bi bilo povsem dovolj »deset, petdeset ali sto tisoč«, a kmalu željo podvojim, ojoj … kje bi se torej ustavila?! Zbudim se iz sanjarjenja, saj je realnost povsem drugačna. Zato ne razmišljajmo o velikanskih vsotah, že majhne nas lahko zelo osrečijo. A saj poznate tudi basen o lisici in grozdju.
Pomislimo še na dedovanja, ki se zgodijo ali ne. Nenazadnje je bolje imeti ob sebi žive kot denar pokojnih. In tako počasi pridemo do spoznanja, da je vse odvisno le od nas in naše pridnosti. Trdo in pošteno zaslužen denar je namreč tisti, za katerega ni treba zardevati in se bati kogarkoli. Mirno napišemo prijavo Komisiji za preprečevanje korupcije in ne bojimo se nobene priporočene pošiljke. Vse je vidno, vse transparentno.
Obžalujem in hkrati obsojam namreč prav vse, kar se dogaja na področju korupcije. Premišljujem, kako lepo bi živeli, če ne bi bilo toliko sramotnih zgodb naše preteklosti in celo vsakdana. Kako to preprečiti? Še vedno menim, da je prevencija izjemnega pomena, predvsem zgledi tistih, ki bi to morali biti, celo slehernika. Starši so namreč zgled otrokom, učitelji učencem, profesorji študentom, direktorji podrejenim, politiki vsem, brez izjeme. Pomen pripisujem tudi medijem, ki pa običajno svoje vloge ne odigrajo do popolnosti. Ko se strašljiva in nečedna novica pojavi prvič, ne ostane pri njej. Pograbijo jo vsi, jo širijo, o njej tečejo okrogle mize, številne debate, policija opravi svoje delo, organi pregona običajno tudi. Potem pogosto izgine in ni več prva, niti deseta v vrsti. Nadomestijo jo povsem nove.
Zakaj se zgodbi ne sledi vseskozi, tako dosledno, da bi »dihali za vrat« tudi v nadaljevanju? Preveč je namreč odsotnosti tistih, ki bi morali priti, pa njihovega opravičevanja in celo preložitev sojenj. Zdaj je sicer precej bolje, kot je bilo, a še ne tako, kot bi moralo biti. »Megla«, ki jo spuščajo in »mešajo« mnogi, seveda s posebnim namenom, zastre pravo realnost. Storilcem se preprosto ne bi smelo splačati, kar bi izučilo tudi druge. »Čivkanje in resni žvižgači« bi morali biti na preži. Seveda ne tako, da se zgodbi lahko takoj pripiše politična motivacija in da nikoli ne veš ali izveš, da morda ni bilo tako. Kje je morala prijaviteljev, kje skrb za eno in edino resnico, ne pa zgolj za blatenje političnih tekmecev? Tudi zato je narod hudo zbegan, ker ne ve, ali se je nekaj res zgodilo, zlasti če sovpada s pomembnimi političnimi dogodki, celo volitvami. Tedaj najbrž zbledi marsikaj. Komu torej sploh še verjeti?
Tudi zato morajo biti vse institucije, ki korupcijo odkrivajo, o njej govorijo, jo preprečujejo ali celo preganjajo in kaznujejo, politično povsem nevtralne, nepristranske in korektne, samoumevno pa tudi visoko strokovne. Brez grehov, torej neomadeževane in z visokimi standardi integritete ter s tem vredne zaupanja javnosti.
Tu ni prostora za »vaše« in »naše«, le zakaj ima sicer »pravica« zavezane oči? Odločiti je treba točno tako, kot bi brezsrčni računalnik, če bi seveda lahko. Znanost je na silnem pohodu in nekoč morda celo bo tako. In končno si bomo oddahnili. No, ne ravno mi, a vsaj naši zanamci.
Je to morda vseeno prevelika utopija?
