Sodišče prve stopnje je v delovnopravnem sporu ugotavljalo, ali je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita ali ne. Ker je ugotovilo, da do kršitve ni prišlo, se je zoper sodbo pravočasno pritožil tožnik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je izpostavil problematiko kolektivnega odpuščanja delavcev.
Višje delovno in socialno sodišče se v sodbi Pdp 439/2019 v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji izpodbijana sodba sodišča prve stopnje. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku je zakonita, saj:
- je za podajo obstajal utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in sicer ekonomski, organizacijski in strukturni (slabi finančni rezultati v letu 2018 glede na leto 2017, še posebej v relevantnem obdobju od julija 2018 do oktobra 2018), zaradi česar je prenehala potreba po tožnikovem delu;
- je tožena stranka na Svet delavcev naslovila dve zahtevi za skupno posvetovanje s sindikati o možnih načinih za preprečitev in omejitev števila odpovedi ter o možnih ukrepih za preprečitev in omilitev škodljivih posledic odpovedi, s tem pa je spoštovala določbe 99. člena ZDR-1 ter 91. in 94. člena Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZDSU);
- so vodje oddelkov morali po pregledu stanja oddelkov odločiti, katere delovne naloge se lahko združijo oziroma prerazporedijo in na koga;
- pri toženi stranki ni šlo za kolektivni odpust delavcev, zato ji ni bilo potrebno pripraviti programa za razreševanje presežnih delavcev.
Pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje meni, da je uprava zadostila zakonskim zahtevam, ko je poskušala ugotoviti, koliko delovnih mest je treba ukiniti in združiti z drugimi delovnimi mesti za to, da ne bo več poslovala z izgubo. Šele po pridobitvi teh podatkov so lahko izvedli notranjo reorganizacijo in šele takrat ugotovili, katerim delavcem bo treba iz poslovnega razloga odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Vse to je sodišče prve stopnje v sodbi izčrpno utemeljilo.
Sodišče druge stopnje je potrdilo tudi odločitev sodišča prve stopnje, da v danem primeru ni šlo za kolektivno odpuščanje. Sodišče je poudarilo, da iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je za presojo, ali je delodajalec dolžan ravnati po določbah zakona o odpovedi večjemu številu delavcev, pomembno, koliko delavcem je iz poslovnega razloga prenehala veljati dotedanja pogodba o zaposlitvi, pri čemer se upoštevajo tudi delavci, ki so na predlog delodajalca pristali na podpis nove pogodbe o zaposlitvi s spremembo delovnega mesta. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi izhaja, da je tožena stranka v celotnem letu 2018 pogodbo o zaposlitvi odpovedala 29 delavcem in sicer 4 iz krivdnega razloga, 14 iz razloga nesposobnosti in 11 iz poslovnega razloga, iz točke 21 pa, da do prerazporeditev znotraj družbe ni prišlo, kar pomeni, da nihče od delavcev tožene stranke ni dobil odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Tožena stranka je v celotnem letu 2018 pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala 11 delavcem, kar pa ne zadosti kriterijem ZDR in evropske direktive št. 98/59 ES, ki opredeljuje večje število delavcev.
Pritožbeno sodišče je prav tako soglašalo z odločitvijo sodišča prve stopnje, da izvajanje poizvedb na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje o vseh zaposlitvah pri toženi stranki ni potrebno, ter se na mesto tega oprlo na listine delodajalca in izpovedi prič. Drugostopenjsko sodišče se prav tako ni strinjalo s pritožbeno navedbo, da je tožena stranka odpovedi raztegnila na obdobje, daljše od 30 dni, saj to ne izhaja niti iz listinskih dokazov, kot tudi ne iz izpovedi prič.
Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
