c S
Zamolčano življenje Leona Štuklja
prof. dr. Jernej Letnar Černič Redni profesor za pravo človekovih pravic,
Fakulteta za državne in evropske študije
jernej.letnar@googlemail.com
20.12.2019 09:03 Slovenska družba pogosto zanemarja uspehe njenih najodličnejših posameznikov. V najskrajnejših primerih jih celo poskuša izbrisati iz kolektivnega spomina slovenskega naroda in države. Njene institucionalne elite pogosto samovoljno odločajo, kdo so tisti posamezniki, ki so ideološko primerni in ustrezni, da se jih je vredno spominjati. Kdor ne sodi v to kategorijo, je pozabljen. Eden izmed takih posameznikov, je bil tudi gospod Leon Štukelj.

Njegovi uspehi v poklicnem in športnem življenju so v današnjem času skoraj neponovljivi. Štukelj je denimo v letu 1924 osvojil dve zlati odličji na olimpijskih igrah v Parizu in v istem letu tudi diplomiral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Športno življenje najuspešnejšega slovenskega olimpionika vseh časov je danes še posebej podrobno dokumentirano. O njem je bilo objavljenih veliko knjižnih del in raziskav. Slednje seveda ni bilo vedno tako. Zadostuje, da se le spomnimo, kako je prejšnji nedemokratični režim Štuklja skoraj popolnoma in namenoma ignoriral. Ljubljenci nedemokratičnih elit so bili pač drugi športniki. Spomnimo se, da je Leon Štukelj prejel najvišje športno priznanje Republike Slovenije – Bloudkovo nagrado – šele leta 1997, šele po njegovem nastopu na slovesnosti na Olimpijskih igrah v Atlanti poleti 1996, torej leta in desetletja za tem, ko so jo prejeli veliko manj uspešni športniki, ki so bili morda bolj povšeči nekdanjega nedemokratičnega sistema. Kot je pogosto običajna praksa, so ga bolj cenili v tujini kot doma. Mednarodni olimpijski komite mu je leta 1987 denimo podelil srebrn olimpijski red za športne dosežke in predanost olimpijskem gibanju.

Veliko manj znano je njegovo življenje izven športa. Pričevanj o njegovem zasebnem, družinskem in poklicnem življenju je (bilo) malo. Manj je denimo znano, da mu je leta 1935 zaradi bolezni kmalu po rojstvu umrl sin Jurij. Še bolj pa je bila do sedaj neznana njegova poklicna pot. Njegovo pravniško življenje je bilo do sedaj malo znano, saj je bilo dostopno le v različnih razdrobljenih virih. To vrzel sedaj dopolnjuje izjemno novo delo »Gospod Leon Štukelj in Tovarišija« (Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani, 2019), ki so ga avtorji Ivan Čuk, Alenka Puhar in Aleks Leo Vest prejšnji teden predstavili v polni predavalnici Fakultete za šport Univerze v Ljubljani. Avtorji so v knjigi objavili arhivsko gradivo Leona Štuklja, v večini iz Pokrajinskega arhiva v Mariboru in iz družinskega gradiva Lidije Pauko, hčerke Leona Štuklja. Avtorji so spomine Leona Štuklja iz omenjenih arhivov v knjigi objavili v ležečem tisku. V knjigi pa so objavljeni še številni drugi primarni in sekundarni viri (glej str. 11-12. knjige). Morda med njimi izstopa odkritje Alenke Puhar, ki je v Zgodovinskem arhivu odkrila dosje o kazenskem postopku zoper Leona Štuklja. Knjiga med drugim vključuje naslednja poglavja: »Leon Štukelj v temi nečastne zgodbe«, »Zamolčani in pozabljeni spomini do druge svetovne vojne«, »Zamolčani in pozabljeni spomini med drugo svetovno vojno«, »Sodniška pot«, »Zamolčani in pozabljeni spomini po drugi svetovni vojni« in »Kazenski pregon Leona Štuklja« (str. 5-8. knjige).

Leon Štukelj je bil na sodniško funkcijo imenovan leta 1926 in jo je opravljal do prekinitve 14. avgusta 1945. Poleti 1945 se je na Okrožnem sodišču v Ljubljani začel kengurujski in namišljen proces proti Leonu Štuklju zaradi kršitve orwellovskega Zakona o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper narodno čast (str. 277-280). Izbris zasebnega in poklicnega življenja Leona Štuklja je bil tako daljnosežen, da se vse do leta 2007 ni vedelo, da so ga totalitarne oblasti septembra 1945 pridržale in poslale v zapor. Slednje je postalo znano šele, ko je Lovro Šturm na dražbi leta 2007 odkupil nek dokument, ki se je našel na boljšem trgu (glej str. 32 in opomba 48). 

Štukelj je bil kasneje 14. marca 1947 oproščen, a kengurujski kazenski postopek je dodobra zaznamoval njegovo kasnejšo poklicno in življenjsko pot. Počasi je utonil v pozabo vse do demokratizacije in nastanka slovenske države, ki sta prinesli njegovo počasno vrnitev v kolektivni spomin slovenskega naroda in države. Leon Štukelj je bil zagotovo eden izmed tistih posameznikov, ki so jih želele totalitarne oblasti izbrisati. Strinjati se je z Alenko Puhar, avtorico uvodne raziskovalne študije (»Leon Štukelj v temi nečastne sodbe«), ki je v zgornji luči zapisala: »A nič manj osupljivo ni, kakšne akrobacije dela naš vrednostni sistem, ko tehta, kdo kaj pomeni. Ko se odloča: to da in to ne. To gre na piedestal in to na smetišče zgodovine. Temu čast in oblast, ta pa naj bo vesel, da še diha...« (str. 36).

Pričujoče delo odkriva do sedaj dokaj neznano zasebno, družinsko in poklicno življenje olimpijskega šampiona. Največja vrednost pristopa avtorjev je, da bralcu brez odvečnih vrednostnih sodb prepušča razlago primarnih zgodovinskih virov in mu tako dajejo svobodo, da si sam ustvari sliko o življenju Leona Štuklja, o njegovih vzponih, padcih in vnovičnih vzponih. Istočasno je dokument časa, saj lahko preko branja primarnih in sekundarnih virov spoznavamo duh časa in naravo državnih oblasti. Avtorji so pri zbiranju in pripravi arhivskega gradiva opravili izjemno natančno, pristno in skrbno pripravljeno delo. Njihovo delo je zato pomemben prispevek pri razsvetljevanju in pojasnjevanju zasebnega in poklicnega življenja Leona Štuklja. Istočasno pa avtorji osvetljujejo poskuse totalitarnega sistema in tranzicijskih elit, ki so več desetletij ne le zanemarjale Leona Štuklja, temveč so mu tudi oteževale njegovo življenje. Avtorji so v delu posredno osvetlili tudi prakse nekdanjega demokratičnega sistema in še vedno močnih institucionalnih elit v slovenski državi, ki samovoljno izbirajo kdo od velikih Slovenk in Slovencev bo živel pod žarometi in kdo umrl na obrobju.

Mnoge in mnogi pozabljeni in izbrisani še vedno čakajo, da jih raziskovalci »odkrijejo«. Štukljevo življenje je zato v marsičem ilustracija in refleksija življenja slovenske družbe, ki jo po desetletjih pozabe v totalitarnem režimu z demokratizacijo in nastankom slovenske države dosegla svoj vrh. Izjemno življenje Leona Štuklja je z objavo obravnavanega dela v slovenski pravni in splošni zgodovini navsezadnje dobilo mesto, ki mu pripada. Delo avtorjev in raziskovalcev, ki so odstranili tančico s poklicnega in zasebnega življenja Leona Štuklja, zato terja najvišje priznanje in občudovanje.