Oškodovanec – tožilec je obdolženca (sicer policista) obdolžil storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Pritožbeno sodišče je s sodbo št. II Kp 48452/2015 z dne 29. oktobra 2019 sledilo oceni prvostopenjskega sodišča, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja ni dokazana.
Kaznivo dejanje kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 266. členu KZ-1 je umeščeno v poglavje o kaznivih dejanjih zoper uradno dolžnost, javna pooblastila in javna sredstva. Storilec je lahko le uradna oseba, zahtevana oblika krivde pa je bodisi direktni ali pa eventualni naklep. Storilec lahko zlorablja uradni položaj ali uradne pravice z izvršitvenimi ravnanji kot so grdo ravnanje, razžalitev ali lahko telesno poškodovanje drugega, pa tudi s siceršnjim ravnanjem z drugim na tak način, da se prizadene njegovo človeško dostojanstvo. Slednja izvršitvena oblika zajema ravnanja kot so npr. šikaniranje drugega in druga podobna ravnanja, ki jih ni mogoče uvrstiti med primarne tri izvršitvene oblike.
Oškodovanec je navedel, da je obdolženec uradna oseba (policist Policijske postaje ... ), ki je kaznivo dejanje storil pri opravljanju službe z zlorabo uradnega položaja, ko naj bi z njim namenoma grdo ravnal, ga žalil in lažje telesno poškodoval. Višje sodišče je opozorilo, da oškodovanec ni konkretiziral izvršitvene oblike grdega ravnanja, razžalitev pa naj bi storil z besedami, da »je tak kot B. in da ne bodo delali tako, kot reče B.«. Lahko telesno poškodbo naj bi oškodovancu povzročil naklepno, in sicer naj bi s službenim vozilom zapeljal vzvratno ter mu zapeljal preko gornje strani stopala desne noge. Zaradi tega naj bi oškodovanec izgubil ravnotežje in padel po tleh, ob tem pa mu obdolženi ni nudil ustrezne pomoči.
Sodišče je opozorilo, da iz same dikcije kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja jasno izhaja, da ga ni mogoče storiti z opustitvijo. V nadaljevanju je tako ugotavljalo, ali je obdolženi lahko naklepno láhko telesno poškodoval in razžalil oškodovanca. Pri tem je višje sodišče sledilo argumentaciji prvostopenjskega sodišča, da tudi, če je obdolženec s službenim vozilom zapeljal preko oškodovančevega stopala na tak način kot mu je očitan v obtožbi in kot ga opisuje oškodovanec, pa na podlagi izpovedb prič in nenazadnje tudi izpovedb samega oškodovanca ni moč z gotovostjo zaključiti, da je to obdolženec storil namenoma, v smislu naklepnega lahkega telesnega poškodovanja oškodovanca in posledično krnjenja njegovega človeškega dostojanstva.
Ob tem je opozorilo na pričanje oškodovanca, ki je izpovedal, da ne ve ali je policist videl, da mu je zapeljal peko noge, da pa je to zagotovo čutil, slišal pa je tudi njegovo kričanje. Sodišče tako zaključuje, da tudi če bi bil obdolženčev odnos do oškodovančeve lahke telesne poškodbe malomaren, mu ni mogoče očitati, da pa je oškodovančevo človeško dostojanstvo istočasno kršil naklepoma. Ob tem sodišče poudari, da se za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe zahteva naklep ter opozori, da je bila primarna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da do povoženja oškodovančevega stopala sploh ni prišlo.
V zvezi z razžalitvijo oškodovanca z besedami, da »je tak kot B. in da ne bodo delali tako, kot reče B.« višje sodišče sledi argumentaciji nižjega, da teh besed ni mogoče opredeliti kor razžalitev v objektivnem smislu. Kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 je mogoče storiti z izražanjem negativne ali podcenjujoče vrednostne sodbe o drugem ali z izrekanjem, pa tudi z raznašanjem žaljivih dejstev, ki ne pomenijo vrednostne sodbe. V vseh navedenih primerih mora biti žaljivost objektivno podana, storilec pa se mora zavedati, da je tisto, kar trdi, objektivno žaljivo in da utegne prizadeti čast in dobro ime drugega. Iz oškodovančevih izpovedb gre sicer ugotoviti njegovo osebno prizadetost, ker naj bi ga obdolženec primerjal z osebo po imenu B., vendar po mnenju sodišča druge stopnje objektivnost razžalitve ni bila podana.
Oškodovanec kot tožilec s pritožbo ni uspel in mora zato plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
