Ameriška televizija HBO je v sodelovanju z britansko televizijo Sky letošnjega maja in junija predvajala nadaljevanko v pet delih z naslovom »Černobil« o jedrski katastrofi v Černobilu. Nadaljevanka v dobršnem delu temelji na pričevanjih ljudi iz mesta Pripjat, ki jih je v svojem delu »Černobilska molitev: kronika prihodnosti« (Ljubljana, Modrijan, 2009) popisala beloruska Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič. V Pripjatu so živeli delavci iz černobilske nuklearke. Nadaljevanka brez vnaprejšnjega moralnega obsojanja pripoveduje zgodbe ljudi, ki so povzročili tragedijo in tistih, ki so kasneje reševali njene posledice. Posledice černobilske tragedije so dolgotrajne in smo jih (ne)posredno čutili ljudje širom srednje in vzhodne Evrope.
Nadaljevanka neposredno obravnava odgovornost takratnih sovjetskih oblasti, ki bi lahko tragedijo preprečile s skrbnejšim nadzorom in različnimi preventivnimi ukrepi. Osredotoča se na nečimrnost posameznikov, ki jim je več pomenila lastna pozicija in napredovanje znotraj oblasti in komunistične partije kot dosledni nadzor nad skrbnim delovanjem jedrske elektrarne. Predstavlja trpljenje tako storilcev in žrtev kot tudi reševalcev tragedije, ki so slej kot prej vsi umrli za posledicami jedrske nesreče. Izpostavlja nerazumljive poteze oblasti, ki so po katastrofi želele zmanjšati njen pomen in ki niso sprejele vseh ukrepov za skrbno in učinkovito odpravo njenih posledic. Vrlina scenarista Craiga Mazina in režiserja Johana Rencka je, da gledalca spodbujata, da si sam ustvari mnenje o ljudeh in njihovih potezah.
Posredno sporočilo nadaljevanke je po drugi strani verjetno še daljnosežnejše in pomembnejše za sodobne ustavne demokracije, tudi slovensko, kot njeno neposredno sporočilo. Državne oblasti v avtokratskih in totalitarnih državah dobro vedo, da je nadzor nad informacijami javnega pomena in mediji ključen za njihov obstanek. Zato tako rade prebivalstvu prikrivajo različne podatke, vključno s tistimi, ki pogojujejo življenje naroda in države. Hkrati oblasti z različni ukrepi rade nagrajujejo do njih nekritične medije in onemogočajo delovanje kritičnih medijev. Takšne oblastvene prakse so še posebej prisotne v državah srednje in vzhodne Evrope.
Nadaljevanka Černobil pa prinaša kar nekaj naukov za običajne ljudi, vključno s tistimi, da moramo izjave predstavnikov državne oblasti in z njimi formalno ter neformalno povezanega medijskega omrežja vedno jemati s ščepcem soli. Ni vse resnično, kar nam v sodobnih demokracijah želijo predstaviti dominantni mediji, še posebej tisti, ki so na različne načine povezani z državnimi oblastmi. Državne oblasti v ustavnih demokracijah s šibkimi institucijami pravne in demokratične države v povezavi z dominantnimi mediji pogosto ustvarjajo vzporedno družbeno resničnost.
Takšna družbena resničnost pogosto nima nobene povezave z objektivno resničnostjo. A ker jo ustvarjajo državne oblasti v povezavi z močnimi akterji, jo vsaj del prebivalstva dojema kot edino in pravilno. Takšna vzporedna resničnost nato preko volitev vpliva na kakovost ustavne demokracije in njenih institucij, saj ljudje volijo tiste posameznike in politične stranke, ki jim jih kot všečne predstavljajo z oblastmi povezanimi oziroma od njih odvisni mediji. V takšnih okoljih, kot je nedvomno tudi slovensko, se ustavna demokracija spremeni v »demokraturo«, besedo, ki jo je na podlagi slovenske izkušnje skoval Drago Jančar.
V današnjem času skovanka »demokratura« ne bi mogla natančneje povzeti stanja duha v slovenski družbi. Še več, »demokraturo« v zadnjih letih dopolnjujejo karikature navideznega ustavnega varstva vladavine prava in človekovih pravic. V takšnih ustavnih demokraturah sicer še velja ustava, vendar je v praksi večinoma le še karikatura same sebe. Obstaja le še zaradi same sebe in posameznikov ne varuje učinkovito zoper samovoljna dejanja državnih oblasti. Nadzor nad informacijami zato sodi med prednostne naloge vsakokratne oblasti tako v demokratičnih kot tudi avtokratskih oziroma totalitarnih državah.
Vpletenost državnih oblasti in z njimi povezanih omrežij v delovanje prevladujočih medijskih hiš zato načenja ustavno demokracijo in pluralnost bolj kot si kdorkoli lahko predstavlja. Ne le, da jo razžira od znotraj, temveč ustvarja vzporedno resničnost, ki avtokratskim elitam omogoča, da najprej prevzamejo oblast in jo nato ohranjajo za izvrševanje svojih arbitrarnih ciljev. Televizijska nadaljevanka »Černobil« nas zato opominja, da lažnive novice in težnje po nadzoru nad informacijami niso iznajdba zadnjih nekaj let. Nasprotno, lažnive novice in ustvarjanje vzporedne resničnosti so običajna orodja vsakokratnih avtokratskih in totalitarnih režimov, kjer ohranjanje njihove samovoljne oblasti opravičujejo vsa sredstva.
